Danes Cerkev obhaja enega od najpomembnejših praznikov posvečenih blaženi Devici Mariji: praznik njenega vnebovzetja. Ob koncu zemeljskega življenja je Kristusova Mati šla z dušo in telesom v nebo, torej v slavo večnega življenja, v polnost občestva z Bogom.

Današnji evangelij (Lk 1,39-56) nam predstavlja Marijo, ki je takoj potem, ko je po delovanju Svetega Duha spočela Jezusa, šla k ostareli sorodnici Elizabeti, ki je tudi čudežno pričakovala otroka. Med tem srečanjem, polnim Svetega Duha, je Marija izrazila svoje veselje v pesmi Magnifikat, saj se je v polnosti zavedala pomena velikih stvari, ki se uresničujejo v njenem življenju. Po njej se namreč dopolnjuje vse pričakovanje njenega ljudstva.

Evangelij pa nam tudi predstavi pravi razlog Marijine veličine ter njene blaženosti. Ta razlog je vera. Elizabeta jo je namreč pozdravila s temi besedami: ‘Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!’ (Lk 1,45). Vera je v osrčju vse Marijine zgodovine. Ona je namreč vernica, velika vernica. Ona ve in to tudi izrazi, da v zgodovini nekaj velja le nasilje mogočnikov, oholost bogatih, arogantnost ošabnih. A kljub temu Marija veruje in razglaša, da Bog ne pušča samih svojih ponižnih in ubogih otrok, temveč jim prihaja naproti s skrbnim usmiljenjem tako, da prevrne s prestolov mogočne, razkropi ošabne v mišljenju njihovega srca. To je vera naše Matere, to je vera Marije.

V Marijini pesmi pa lahko zaznamo dopolnjen smisel Marijinega življenja. Če torej Gospodovo usmiljenje poganja zgodovino, potem je nemogoče, ‘da bi v grobu trohnelo telo nje, ki je rodila Začetnika življenja’ (prim. Glavno prošnjo praznika). Vse to pa se ne tiče samo Marije. ‘Velike stvari’, ki jih je storil njej Vsemogočni, se globoko tičejo tudi nas, govorijo nam o našem življenjskem potovanju, nas spomnijo na cilj, ki nas čaka, torej Očetovo hišo. Naše življenje, če ga gledamo v luči Marije vzete v nebo, ni več klatenje brez smisla, temveč je romanje, ki pa ima navkljub vsem negotovostim ter trpljenju jasen cilj, dom našega Očeta, ki nas z ljubeznijo pričakuje. Lepo je misliti na to, da nas Oče z ljubeznijo pričakuje; in tudi naša Mati Marija je tam in nas z ljubeznijo pričakuje.

Zato, medtem ko teče življenje, Bog daje svetiti svojemu ljudstvu, romarju na zemlji, znamenje tolažbe in gotovega upanja. To znamenje ima obličje in to znamenje ima ime. To je svetleče obličje Gospodove Matere, blagoslovljeno ime Marije, polne milosti, blažene, ker je verjela Gospodovi besedi. Velika vernica je! Nam kot članom Cerkve je namenjeno deliti slavo naše Matere. Saj tudi mi po Božji milosti verjamemo v Kristusovo daritev na križu in smo bili po krstu vključeni v to zveličavno skrivnost.

Danes jo vsi skupaj prosimo, da Ona, medtem ko se odvija naša pot na tej zemlji, obrne na nas svoje usmiljene oči, nam razsvetli pot, nam pokaže cilj, in nam po tem izgnanstvu pokaže Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. Recimo vsi skupaj: O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!«

Marija je ‘vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem‘ (Lk 1,39-56). Mnogokrat v svojem zemeljskem življenju je prehodila hribovita področja, vse do zadnje, boleče postaje na Kalvariji, ki je združena s skrivnostjo Kristusovega trpljenja. Danes jo vidimo, kako prihaja na Božjo goro, ‘ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd‘ (Raz 12,1) – kakor pravi knjiga Razodetja – in vidimo jo, kako prestopa prag nebeške domovine.

Bila je prva, ki je verjela v Božjega Sina, in je prva med nami, ki je vzeta v nebo z dušo in telesom. Prva je sprejela in vzela v naročje Jezusa, ko je bil še otrok, in je prva, ki so jo sprejele njegove roke, da bi jo vpeljale v Očetovo večno kraljestvo. Mariji, ponižnemu in preprostemu dekletu iz odročne vasi na periferiji Rimskega cesarstva, prav zato, ker je sprejela in živela evangelij, Bog dovoli, da je v večnosti poleg Sinovega prestola. Tako Gospod mogočne vrže s prestolov in poviša nizke (glej Lk 1,52).

Marijino vnebovzetje je velika skrivnost, ki zadeva vsakogar med nami, zadeva našo prihodnost. Marija namreč hodi pred nami po poti, po kateri so namenjeni tisti, ki so preko krsta svoje življenje povezali z Jezusom, kakor je Marija svoje življenje povezala z Njim. Današnji praznik nas vabi, da bi gledali v nebo, naznanja ‘nova nebesa in novo zemljo‘, z zmago vstalega Kristusa nad smrtjo in dokončnim porazom zla. Zato radost ponižnega dekleta iz Galileje, izražena v Magnifikatu, postane hvalnica celotnega človeštva, ki se veseli, ko vidi Gospoda, kako se sklanja k vsem moškim in vsem ženskam, preprostim bitjem, da bi jih vzel s seboj v nebo. Gospod se sklanja, sklanja se k ponižnim, da bi jih dvignil, kakor smo slišali v Magnifikatu, Marijini hvalnici.

Obrnimo se z zaupanjem na Marijo, milo Kraljico nebes, in jo prosimo: Podari nam dneve miru, bedi nad našo potjo, daj, da bomo videli tvojega Sina, polni nebeškega veselja.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 15.8.2016)

Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije. Čisto drug svet. Kakor se ta svet ljubezni v vsej topli preprostosti smehlja v betlehemskem hlevu, tako je z vsem nadnaravnim veličjem prežarjen ob vnebovzetju. Ta žena, poosebljena ljubezen, stoji tudi sredi dvajsetega stoletja in budi klicarje za enaindvajseto. Praznik tolažbe in poguma. Do zmagoslavja je šla preko Kalvarije. Tam je stala: ne v histeričnem joku, ampak močna žena, brez besed. Imeti moramo pogum živeti, pa tudi pogum umreti. Edinstven privilegij, da smo najsrečnejši ljudje na svetu. Smo res? Sem res? Če sem Marijin otrok, potem moram biti, ker stopam naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla. Tudi jaz grem svojemu poveličanju naproti.

Na pragu večnosti me čaka moja Mati Marija.

Marijino Vnebovzetje – druga varianta

Blagor ji, ki je verovalapravi Elizabeta Mariji!

Veselje vere preveva srečanje dveh žena. Zakaj veselje? Ker se bo spolnilo to, kar ji je napovedal Gospod. In kaj ji je napovedal? Da bo rodila Odrešenika. A kaj ji je že v templju napovedal starček Simeon? Da bo njeno dušo presunil meč. In kje je v gori trpljenja lahko veselje nad napovedjo. Pomislite! Gre za veselje nad napovedjo, ne nad uresničitvijo! Marija in Elizabeta se veselita, ker Bog obljublja Odrešenika. Ne hromi ju strah, ne hromi ju negotova prihodnost, niti nezaupanje. Preprosto se obe veselita Gospodovih obljub.

Tudi nam Gospod neprestano prinaša nove obljube. Pa ne le obljube. Veliko več! Ob Njem vedno znova lahko začutimo, da se daruje za nas. To ni obljuba, je že izvršeno. Neprestano nas svojo Besedo hrani, da iz nje lahko živimo. Podpira nas z vsemi zakramenti, živi z nami. Smo resnično veseli?! Ne, žal nam manjka veselja dveh žena Elizabete in Marije.

Ustavimo se torej ob veselju Elizabete in Marije in iščimo možnosti za svoje. Marijino vnebovzetje nam govori najprej o Marijinem veselju nad telesom. Njeno telo ni trohnelo, zakaj? Ko so ljudje okrog Jezusa blagrovali Marijo z besedami: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (Lk 11,27-28)

Marijino veselje je najprej veselje nad telesom, ki je slišalo Božjo besedo, ji prisluhnilo in jo izpolnilo. Mariji njeno devištvo ni bilo krivica, ampak novo veselje. Rojstvo in materinstvo ji je bilo veselje. Pa se ustavimo najprej ob preprostem vprašanju: koliko krščanskih mater in očetov doživlja svoje materinstvo in očetovstvo kot neskončno veselje. Veselje nad otroki, veselje nad zaupano nalogo, veselje nad načrtom, ki ga ima z njimi Bog. Mar ni neverjetna že misel, da vam Bog zaupa spočetje, rojstvo in vzgojo otrok, da vam zaupa čudovito vlogo mater in očetov.

Namesto veselja je pogosto materinstvo in očetovstvo krivica. Podobno je namesto veselja krivica tudi spolnost, ki je ni mogoče živeti po lastnih željah, po svoji izbiri, brez odgovornosti, brez upoštevanja Božjega načrta. Pravzaprav bomo videli, da povsod trčimo ob Božji načrt, ki je krivica. Pomislimo! Tisto, kar je Marijo in Elizabeto navduševalo, tj. Božji načrt, je za nas krivica. Kako naj se veselimo, ko pa Bog ne spreminja načrtov po naših merilih, njegovih pa nočemo sprejeti!

Če se Marija vnebovzeta lahko veseli, da je izpolnila Očetovo voljo, ker se je s telesom izročila Njemu, je prav, da se ob njej vprašamo tudi neporočeni. Je naše devištvo resnično veselo? Kdaj smo nazadnje v javnosti slišali z naše strani govoriti, kako lepa je odpoved spolnosti zaradi Božjega kraljestva. Ali smo prepričljivi v svojih držah veselja? Žal večina to potlači in vzame nase kot breme, ki ni prijeten ali kot jarem, ki je vse prej kot sladek.

Če vztrajamo v zagrenjenosti nad tem, da Bog noče spremeniti ne človeške narave, ne svojih načrtov z nami, ne moremo spoštljivo obhajati praznika Marijinega vnebovzetja. Prepričan pa sem, da zmoremo dojeti veličino in lepoto tako devištva kot materinstva ali očetovstva, da prav ob Mariji lahko poživimo zaupanje v Božji načrt in se z njo veselimo vere, ki nam daje možnost za to.

Marijino veselje pa ni le nad njenim materinstvom in njeno deviško vlogo pri tem. Njeno veselje je tudi veselje nad resničnostjo Božje besede. Marija je kot vernica hotela v polnosti zaživeti besede Svetega pisma. Zanjo Sveto pismo ni bila navadna knjiga, Božja beseda ni bila kakršna koli beseda. Marija se ni čudila Jezusovim besedam, kot so se čudili ljudje okrog nje. Ko je govoril o tem, da je Božja beseda skala, na kateri je potrebno graditi hišo, da bo življenje resnično trdno, pravi sveto pismo, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. (Mt 7, 28-29).

Marijino veselje je veselje nad resničnostjo Božje besede, nad dejstvom, da je le Božja beseda skala, na kateri je vredno graditi svoje življenje. Ker je Božjo besedo vzela v celoti zares, ni bilo potrebno, da bi čakala na vstajenje. Pa mi?

Če mi kaj jemlje veselje, je dejstvo, da pogosto lahko z lučjo iščem človeka, posvečenega ali ne, ki bi vzel Božjo besedo čisto zares. Danes je Božja beseda tudi v Cerkvi na voljo kot ena od mnogih besed. Kje naj črpamo veselje, če ne ob trdnem prepričanju v Božjo besedo, o kateri Jezus pravi: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. (Mt 5,18).

In še eno veselje nam prinaša Marija v nebesa vzeta, tj. veselje nad Božjo zmago nad grehom, trpljenjem in smrtjo. Marija se veseli, ker vidi napovedanem Odrešeniku tistega, ki bo premagal greh, trpljenje in smrt. Čeprav se nič od tega ne zgodi po njenih predstavah – podobno išče kot apostoli – se veseli ves čas, da bo deležna odrešenja. In ga seveda doseže. Kot ponižna dekla, je v šoli svojega Sina. Uči se sprejemati trpljenje, spopada se s skušnjavami in pogumno zre smrti v obraz. Kot čudovita Božja služabnica, je položila vse izpite že v življenju, zato ji ni potrebno trohneti. Že v življenju zre v Božjo slavo, se je veseli in jo živi.

Dragi bratje in sestre. Toliko razlogov za veselje nam nudi današnji praznik, zgled device Marije. Še mnogo več razlogov, kot sem jih naštel. Naj ne zamre njen zgled! Naj nas spremlja njena priprošnja in pomoč, zato sedaj z zaupanjem obnovimo posvetitev njej (zmolimo molitev posvetitve).

Ervin Mozetič