Tokrat sem se ustavil pri vprašanju, ki ga farizeji zastavijo Jezusu: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Vprašanje mi zveni popolnoma brezosebno, lahko bi rekli tehnično. Jezus nanj odgovarja zelo jasno in neposredno, zato se nikoli nisem vprašal, kaj ob tem doživlja. Tokrat me je misel ponesla tja. Skušam si predstavljati, s kakšno ljubeznijo je Bog ustvarjal človeka. Kako je razmišljal, da bi mu dal čim višje mesto ob sebi, da bi ga naredil sebi čim bolj podobnega. V tej neskončni ljubezni si je zamislil, da bo človek z njim soustvarjalec prihodnosti v najlepšem pomenu besede. Mož in žena bosta pripadala drug drugemu. Eno bosta, kakor je eno On, Njegov sin in Sveti Duh. V tej ljubezni bosta gradila drug drugega in svetu prinašala otroke. Še več. Pomislil je tudi na otroke. Bog je naredil človeka ob rojstvu najbolj nebogljeno bitje na svetu, dolgo popolnoma odvisno od svoje matere in očeta. Prav ničesar ne zna, ko pride na svet. Kaj in kako bo otrok doživljal je Bog v največji možni meri zaupal materi in očetu. Vsega ga morata naučiti onadva. Si lahko mislimo, kakšno zaupanje in vero ima Bog v človeka, v zakon, v družino!? Kako čudovita ljubezen!

In ta ljubeči Oče in stvarnik od moža sliši hladno vprašanje, brez sledu hvaležnosti: Ali se lahko ločim od ‘te’ žene? Farizejem izpred oči izgine vsaka zavest o čudovitem daru, ki je možu zaupan. Božji dar postane neprijetno breme, ki se ga želi po najkrajši in najlažji poti znebiti.

Ko razmišljam o brezčutnosti farizejev in o Jezusovi bolečini, je moja prva misel ob današnjem evangeliju: Hvaležnost za božji dar! Za božji dar očetovstva in materinstva, za dar otroštva, za dar zakonskega življenja in dar družine, za dar vere. V zavesti o tem čudovitem daru, bomo lahko razmišljali drugače. Naj nam po tej zavesti življenje ne bo stvar golih paragrafov, ampak predvsem hvaležnost, kljub bolečini in trpljenju, ki ga življenje prinaša.

Ervin Mozetič