21. navadna nedelja

Evangeljski odlomek današnje nedelje, nas vabi, da se ponovno soočimo, če tako rečemo ‘iz oči v oči’ z Jezusom. Med enim redkih mirnih trenutkov, ko je bil sam s svojimi učenci, jih je vprašal: ‘Kaj pravijo množice, kdo sem?’  Oni so mu odgovorili: ‘Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov’. Množica je torej spoštovala Jezusa ter ga imela za velikega preroka, ni pa se še zavedala njegove prave identitete, to, da bi on bil Mesija, Sin Boga, poslan od Očeta za zveličanje vseh.

Tedaj se je Jezus naravnost obrnil na apostole, saj ga je to bolj zanimalo in jih vprašal: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ Peter je takoj v imenu vseh odgovoril: ‘Kristus od Boga’, kot bi rekel: Ti si Mesija, od Boga maziljen, od njega poslan, da reši ljudstvo, kakor je v zavezi in je obljubljeno. Jezus je ob tem razumel, da so Dvanajsteri in še posebej Peter, prejeli od Očeta dar vere. Zaradi tega jim je začel, tako pravi evangelij, odprto govoriti o tem, kar ga čaka v Jeruzalemu: ‘Sin človekov mora veliko pretrpeti, biti zavržen od starešin ljudstva, vélikih duhovnikov in pismoukov in tretji dan vstati’.

Ista vprašanja so danes postavljena tudi vsakemu od nas: Kdo je Jezus za ljudi našega časa? Drugo je še bolj pomembno: Kdo je Jezus za vsakega od nas? Zame, zate, zate, za tebe…  Kdo je Jezus za vsakega od nas? Poklicani smo k temu, da Petrov odgovor postane naš odgovor in tako z veseljem izpovemo, da je Jezus Božji Sin, večna Očetova Beseda, ki je postala človek, da bi odrešila človeštvo ter izlila nanj obilje božanskega usmiljenja. Svet bolj kot kdaj koli potrebuje Kristusa, njegovo zveličanje, njegovo usmiljeno ljubezen. Številni opažajo okoli sebe in v sebi praznino, morda kdaj tudi mi, drugi živijo v nemiru in negotovosti zaradi nestalnosti in sporov. Vsi potrebujemo ustrezne odgovore za naša najgloblja konkretna vprašanja. V Kristusu, samo v njem, je moč najti resničen mir ter izpolnitev kakršnega koli človeškega teženja. Jezus bolj kot kdor koli pozna človekovo srce. Zaradi tega ga lahko ozdravi, mu da življenje in tolažbo.

To temeljno vprašanje Jezus danes zastavlja vsem nam, prav posebej pa pastirjem. Je odločilno vprašanje, pred katerim priložnostni odgovori nič ne veljajo, kajti v igri je življenje: življenjsko vprašanje zahteva življenjski odgovor. Bolj malo koristi poznavanje členov vere, če se Gospoda Jezusa ne izpoveduje v lastnem življenju. Danes nas On gleda v oči in nas sprašuje: Kdo sem jaz zate? Kakor da bi rekel: Sem še vedno jaz Gospod tvojega življenja, smer tvojega srca, razlog tvojega upanja, tvoje neomajno zaupanje? S svetim Petrom danes tudi mi obnovimo svojo življenjsko izbiro, kakor učenci in apostoli. S prvega Jezusovega vprašanja preidimo na drugo, da bi bili njegovi ne samo v besedah, ampak z dejanji in v življenju.

Vprašajmo se ali smo salonski kristjani, ki klepetajo, kako potekajo stvari v

Cerkvi in svetu, ali pa smo apostoli na poti, ki izpovedujejo Jezusa z življenjem, ker imajo v srcu Njega. Kdor izpoveduje Jezusa, ve, da ni na njem samo izražati mnenja, ampak dati življenje; ve, da ne more verovati na mlačen način, ampak je poklican ‘goreti’ za ljubezen; ve, da v življenju ne more plavati na površju ali pa se vdajati dobremu počutju, ampak mora tvegati in odriniti na globoko, vsak dan se podati v darovanje sebe. Kdor izpoveduje Jezusa, dela kakor Peter: sledi mu do kraja; ne samo do določene točke, ampak vse do kraja; in sledi mu po njegovi poti, ne po svojih poteh. Njegova pot je pot novega življenja, veselja in vstajenja, je pot, ki gre preko križa in preganjanj.

Tudi danes so na različnih koncih sveta, včasih tudi v ozračju tišine – neredko v sokrivi tišini, mnogi kristjani izključeni, obrekovani, diskriminirani, predmet nasilja – tudi smrtnega, pogosto brez dolžnega zavzemanja nekoga, ki bi lahko dosegel spoštovanje njihovih nedotakljivih pravic.

Brez križa ni Kristusa, a brez križa niti ni kristjana. Prenašati hudo pa ne pomeni samo biti potrpežljiv in iti dalje vdan v usodo. Prenašati je posnemati Jezusa: je nositi težo, nositi jo na ramenih zanj in za druge. Pomeni sprejeti križ, ko hodimo naprej z zaupanjem, ker nismo sami: križani in vstali Gospod je z nami.

Prenašati pomeni znati zmagati z Jezusom na Jezusov način, ne na način sveta.

Življenje apostola, ki vre iz izpovedi in se izliva v daritev, vsak dan teče preko molitve. Molitev je nepogrešljiva voda, ki hrani upanje in daje rast zaupanju. Molitev nam daje čutiti, da smo ljubljeni, in nam omogoča, da ljubimo. Pomaga nam iti naprej v temnih trenutkih, ker prižiga Božjo luč. V Cerkvi je molitev tista, ki nas vse podpira in nam pomaga premagati preizkušnje. Cerkev, ki moli, je varovana od Gospoda in hodi v Njegovem spremstvu. Moliti pomeni zaupati mu pot, naj skrbi za njo. Molitev je moč, ki nas združuje in podpira, je sredstvo proti osamitvi in samozadostnosti, ki vodita v duhovno smrt. Duh namreč ne veje, če se ne moli, in brez molitve se ne odprejo notranji zapori, ki nas držijo kot ujetnike.

Naj sveti Peter pomaga, da bomo  imeli srce kakor on, utrujeno in pomirjeno v molitvi. Gospod posreduje, kadar molimo; On, ki je zvest ljubezni, ki smo mu jo izpovedali, in nam je blizu v preizkušnjah.

Ervin Mozetič