Četrtek, 27. avgust: To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše.

Če je cilj jasen, če vemo, kaj nas čaka na koncu, potem je tudi sedanjost bolj jasna in smisel življenja bolj na dosegu rok. Danes nam evangelij spregovori o drugem Gospodovem prihodu. V preteklosti so si kristjani na različne načine predstavljali konec sveta: od veselega vzklika »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), pa vse do dramatičnih prizorov Božje sodbe s freskami po mnogih cerkvah in z notami gromovitega Dies irae. Res je, ob koncu časov bo šlo za sodbo, podobno kot ob koncu našega življenja, kot pravi sv. Janez od Križa (1542-1591): »Na večer našega življenja bomo sojeni o naši ljubezni«. Pred Bogom ni vseeno, kaj počnemo in naša dejanja niso brez posledic, v tem je smisel Božje pravičnosti: če ne drugje, bomo Božjo pravičnost konkretno občutili in spoznali ravno v trenutku sodbe. A Božja pravičnost ni taka kot je naša, papež Frančišek namreč lepo poudari, da je Božja pravičnost usmiljena in Božje usmiljenje pravično. To je pravzaprav razlog, zakaj se Božje sodbe ne smemo bati: ne gre za sodbo nekoga, ki ga ne poznamo, ne bo nas sodil neki abstraktni sodnik, ampak Nekdo, ki je že pokazal svoj obraz, ki je bival med nami in ki je oznanjal in delil Božjo ljubezen, še več, ki je v samem sebi Ljubezen, kot pravi apostol Janez (1 Jn 4,8). Z zaupanjem in s spominom na Njegovo usmiljeno ljubezen se pripravljamo na Njegov prihod, na Njegovo končno sodbo.
Poklicani smo, da privzamemo posebno držo, namreč držo ČUJEČNOSTI. Na kakšen način? Kaj pomeni konkretno ta čuječa drža? Gre v prvi vrsti za SKRB: čuječ je tisti človek, ki skrbi in se zanima za vse, tako za osebe kot za stvari. Gre za držo, ki se ne zadovolji s površinskostjo, ampak hoče stvarem do dna, skuša dojeti globlji smisel tudi še tako enostavnega dogodka ali predmeta. Gre za vabilo k temu, da smo pozorni na vsako besedo, ki jo izrečemo, na vsako še tako preprosto gesto, ki jo storimo. Gre za boj proti poplitvenju, proti konvencionalnemu načinu govorjenja. Povabljeni smo, da pokažemo zanimanje za vse, kar nas obdaja, tudi za najpreprostejše stvari in geste, saj ravno preko njih dan za dnem oblikujemo naše življenje. Pri Bogu ni nič postranskega pomena! Ravno preko malih stvari nam Bog sporoča kaj pomembnega.

Ervin Mozetič