22. navadna nedelja

Naj vam takoj na začetku priznam, da me vsakokrat, ko odprem bogoslužno knjigo Božje besede in najdem v evangeliju, ki ga moram razlagati, besede kot so današnje, najprej obide skušnjava, da bi pobegnil, kot je to storil Jona, ko mu je bilo naročeno, naj gre Ninivljanom pridigat in jih klicat k spreobrnjenju.

»Odpovedati se samemu sebi, vzeti svoj križ.« Kako naj bi prepričal ljudi, ki od jutra do večera ne delajo drugega, kot poveličujejo uspešnost in uveljavljanje samega sebe, da bi sprejeli besede, kot so današnje?

Morda je prav, da malce bolj konkretiziramo naše razmišljanje o odpovedi samemu sebi, sicer tvegamo, da bi ostali le pri teoriji. »Odpovedati se« pomeni »reči ne«. Preprosto gre za to, da se naučimo reči »ne«. Na televiziji je nasilna ali razvratna oddaja; tvoja radovednost ti govori: »Daj, oglej si jo, saj si vendar odrasel, ne več otrok, saj ti ne more škoditi!« Toda ti si rečeš: »Ne, zakaj bi si moral umazati srce in oči?« Odpovedal si se samemu sebi.

Prijatelj ti ponudi »dim«, saj se tako reče, mar ne? Skratka nekaj, kar smrdi po drogi. Tudi tukaj te močan glas sili, da bi sprejel, samo enkrat, samo da bi poskusil, za kaj gre … Ti odgovoriš: »Ne.« Odpovedal si se sebi in v tem primeru si morda dobesedno »rešil svoje življenje«. Sediš pri mizi in požrešnost te sili, da bi pospravil vse, kar je pred teboj. Obvladaš se in si rečeš: dovolj je. Zmagal si in poleg tega morda tudi preprečil, da bi ogrozil svoje zdravje.

Kot vidite, bi lahko primere naštevali v nedogled. Čutiš, kako v tebi kipi jeza zaradi stvari, ki doma pri otrocih ali pa morda v službi ne gre, kot bi bilo prav. Obvladaš se in rečeš »ne«, počakaš, da se umiriš in šele nato spregovoriš. Spet si zmagal. In to je velika zmaga, kajti lažje se je boriti proti celi vojski, kot pa proti samemu sebi. V družini in v družbi ni mogoče živeti v miru, če se ne znamo vsaj občasno odpovedati samemu sebi. Vsakokrat, ko rečemo sebi »ne«, rečemo »da« bližnjemu, iskrenosti, slogi.

Gre za to, da se učimo govorice prave ljubezni tudi v odnosu do Boga. Mi velikokrat govorimo jezik mesa, Bog pa jezik duha; mi jezik egoizma, on pa jezik ljubezni. Odpovedati se sebi pomeni naučiti se jezika Boga, da bi lahko komunicirali z Njim. To pomeni tudi naučiti se jezika – čutenja, dojemanja, pričakovanja – drugega, ki živi v naši bližini. Tako bomo lahko živeli v miru in v življenju skupaj zgradili nekaj lepega.

Mnoge težave in porazi v življenju zakoncev so odvisni od dejstva, da se mož nikoli ni zares potrudil, kako izraziti ljubezen svoji ženi, in da se žena ni potrudila, kako pokazati ljubezen možu. Tudi v tem lahko vidimo, da evangelij nikakor ni oddaljen od življenja, kot se morda včasih komu zazdi. Koliko odpovedi in zatajevanja samega sebe naredimo vsak dan, ne da bi na to sploh pomislili: da bi bili zadovoljni tisti, ki jih ljubimo! In tega ne delamo z žalostjo v srcu, ampak z veseljem.

Zdaj pa poleg odpovedi poglejmo še, kaj hoče povedati Jezus, ko pravi: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. (Mt 16,24-25).« Tega učenci še ne razumejo, a Jezus vztrajno ponavlja: Sin človekov bo moral trpeti! Kar pomeni tudi: Tudi vi, kot moji učenci, boste morali sprejeti trpljenje. Ljubezni ni brez trpljenja. Noben, še tako čudovit odnos z bližnjim, ne gre mimo križa.

Poglejmo na današnji evangelij v luči našega odnosa do drugega.  Ali je  drugi dar? Ko je bil Jezus za učence kot drugi čudovit dar, so si predstavljali, da bo šlo v odnosu z njim vse gladko. Razdelili si bodo svoje vloge in se povzpeli na vrh. Jezus pa nas uči, da je drugi vedno dar, a ne dar brez križa. Ljubezen je vedno križana, odnos z drugim, je nujno tudi na preizkušnjah. Nobenega odnosa ni, ki bi bil resnično ljubeč, pa ne bi poznal teže križa. Huda skušnjava je idealizacija nekaterih odnosov ali ljudi. Ta jemlje pogum in spravlja človeka v lenobno sanjarjenja ali pa nesrečno traumiranje. Če se z drugim dobro razumemo, bo odnos začel propadati takoj, ko bomo postavili šotore in si predstavljali, da smo na cilju. Križ, ki ga moramo vzeti vsak dan na svoje rame, je križ umiranja sebičnosti in premagovanje lagodja. Drugi bo dar, če naš pogled na ljubezen ne bo slepo romantičen, ampak realističen, resničen v smislu križa kot poti do vedno novega vstajenja.

Danes bi radi rekli, da je drugi dar le, če nam je zelo podoben, če se z njim ujamemo, če smo z njim skoraj istih misli itd. Res, kako zelo močna je ta skušnjava .  Ko mi je z nekom lepo, ko se z njim ujamem, ko čutim, da mi je podoben – bi bil kar tam. Ob tem pa spregledam to, da bi drugega, ki drugače misli, čuti … umaknil. Moti me in ovira v mojem “lagodju”. Krivico pa ne delam samo tistemu, ki ga odrivam stran, ampak tudi temu, na katerega se “nalepim”, saj ga ne vidim v njegovi realnosti in resničnosti in mu zato ne morem v resnici stati ob strani in ga opominjati, ko bi bilo to potrebno.

“Bogastvo je vedno v različnosti, ki pa od nas zahteva vedno nove napore.”

Pravzaprav nas Jezus vabi, da prav “iščemo” različnosti, nesoglasja, napore, da bomo deležni bogastva in daru, ki nam ga želi dati v odnosu z drugimi.

Bogastvo je vedno v različnosti, ki pa od nas zahteva vedno nove napore. Prosimo danes Gospoda, naj nam pomaga gledati na odnose s pogumnim realizmom. Naj sprejmemo Jezusovo misel, da ni ljubezni brez trpljenja, da je drugi vedno dar, ne le takrat, ko nam je ob njem čudovito lepo. Prosimo takole:

Gospod prosim te, daj mi volje, poguma, vztrajnosti in moči, da bom stopal po tvoji poti in sprejemal trpljenje, ki ga tvoja pot zahteva.

Ervin Mozetič