Sobota, 29. avgust: Obglavljenje Janeza Krstnika
Danes smo poslušali o mučeništvu Janeza Krstnika. Tistega Janeza, ki ga štejemo za zadnjega preroka Stare, oziroma za prvega preroka Nove zaveze. Skratka: za znanilca in klicarja nečesa novega, v prelomnih trenutkih up zbujajočega. Tistega Janeza, za katerega je Odrešenik nekoč rekel: »Med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krstnika.«
Splošno znano je, da je Janez izgubil glavo zaradi ženske. In to ne tako leporečno in v prispodobi in v pomenu v kakršnem frazo »izgubiti glavo« uporabljamo v naših pogovorih danes, temveč kruto in dobesedno. Pravzaprav je Janez, če smo natančni, glavo izgubil zaradi dveh žensk. Ter seveda zaradi enega moža, ki se je obnašal kot ženska in je kot prvi izgubil glavo (v leporečnem in prispodobnem pomenu fraze) zaradi teh dveh že omenjenih dam!
Kralj Herod se je na svoj rojstni dan zažural in zapil. In potem, ko je njegova pastorka (ki je bila hkrati tudi njegova nečakinja, saj je bila hčerka Herodiade, žene njegovega brata Filipa, ki si jo je Herod prisvojil) pred njim zaplesala (in iz vsega kar sledi lahko sklepamo, da dekletce ni bilo grdo) so se mu pocedile sline in ji je za nagrado (!) obljubil kar ji srce poželi, do polovice svojega kraljestva. Deklica se je posvetovala s svojo materjo, že omenjeno Herodiado, ter si zaželelo na pladnju servirano glavo Janeza Krstnika. In jo tudi dobila.
Malo manj znan, predvsem pa manj razširjen podatek pa je, zakaj se je Janez Krstnik zameril Herodu, še bolj pa, kot nas pouči gornja zgodba, Herodiadi. Herod Antipa je namreč zapustil svojo prvo ženo in se poročil z bratovo. Nekaj, kar je po tedaj veljavnih zakonih veljalo ne le za nemoralno, temveč tudi za nedopustno. A oblast je oblast in slast je slast! Janez Krstnik pa, božji prerok, ki mu je sledila ogromna množica ljudi, (človek iz ljudstva za ljudstvo, torej) pa je to Herodovo dejanje javno in na ves glas obsodil in si s tem nakopal zamero najvišjih predstavnikov tedaj vladajoče koalicije: Heroda in Herodiade.
Če zanemarimo religiozne in moralne vzgibe (in to je dandanašnji še kako v modi) tako Herodovih kot Krstnikovih dejanj, lahko mirno zaključimo, da je bil Janez ob glavo zato, ker je bil (zmotno) prepričan, da je zakon enak za vse. Da se ga mora držati tako ta, ki ga je spisal, kot ta, ki ga posluša. Da pravila veljajo v enaki meri za vse: od svinjskega pastirja do kronane glave. Vse podobne dogodke pa, ki jih beleži naša zgodovina, lahko strnemo v pregovorni stavek: Kadar kdo ne zna ali ne zmore razmišljati s svojo glavo, je kdo drug ob glavo!
Janez Krstnik je bil (in je) kakorkoli obrnemo resničen svetnik, ki je dal življenje za resnico in pravico. Pa mi zagovarjamo vedno resnico in pravico?
Ervin Mozetič