Evangeliji in judovski zgodovinar Jožef Flavij poročajo, da je bil sv. Janez Krstnik obglavljen zaradi svojega poslanstva. Prvotni spomin na posvetitev njegove cerkve v Sebasti v Samariji se je od 6. in 7. stoletja dalje razširil tudi na Zahod.

Sv. Beda Častitljivi (673-735), angleški benediktinec, izreden poznavalec spisov predkrščanske in krščanske dobe je o mučeništvu sv. Janeza Krstnika zapisal naslednjo pridigo.

 

Predhodnik Kristusovega rojstva in smrti

Srečni predhodnik in prerok Gospodovega rojstva, javnega življenja in smrti je v smrtni borbi pokazal hrabrost, kakršne je vera v drugi svet vredna po besedah Svetega pisma: Čeprav so po sodbi ljudi bili mučeni, je njih upanje polno neumrljivosti. Upravičeno se spominjamo Janezovega rojstnega dne za nebesa, ki ga je proslavil z mučeništvom in ožaril z rožnato svetlobo svoje krvi. Po pravici častimo ta njegov spomin v duhovnem veselju, ker je Janez pričevanje za Gospoda zapečatil s svojim mučeništvom.

Ni dvoma, da je Janez Krstnik pretrpel zapor in spone zaradi pričevanja za Odrešenika. Potem ko ga je naznanjal, je zanj tudi izdihnil. Sicer preganjalec res ni zahteval, naj se Kristusu odpove, ampak naj se odpove resnici; vendar je umrl za Kristusa.

Kristus namreč zatrjuje: Jaz sem resnica. Če je torej Janez prelil kri za resnico, jo je prelil za Kristusa. S svojim rojstvom je napovedal Kristusovo rojstvo, s svojim oznanjevanjem je naznanil Kristusovo oznanjevanje, s krstom je pričal za Kristusa. Končno je tudi s svojim trpljenjem prerokoval Kristusovo trpljenje.

Ta mož je torej po dolgem trpljenju končal tukajšnje življenje v sponah in prelil svojo kri. Naznanjal je svobodo nebeškega miru, zato so ga brezbožneži vrgli v ječo. Zaprt je bil v temnico tisti, ki je pričeval o luči, ki je od luči same, od Kristusa, bil imenovan goreča in svetla luč. Tisti, ki je krstil Odrešenika sveta, ki je smel nad njim slišati Očetov glas, videti Svetega Duha, kako poln milosti prihaja iz nebes, je bil tudi sam krščen z lastno krvjo. Toda ni mu bilo hudo, celo prijetno in zaželeno je takim ljudem, da z minljivim trpljenjem potrdijo resnico in dobijo za nagrado večno življenje.

Smrt ga je po naravni nujnosti čakala, zato si je želel, da mu ob priznanju Kristusovega imena s palmo mučeništva prinese še večno življenje. Lepo ve o tem apostol povedati: Ni vam dano samo, da v Kristusa verujete, marveč, da zanj tudi trpite. Kristusov dar je torej, če izvoljeni zanj trpijo. Drugje spet trdi apostol: Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami.

 


Vir: Brevir, Bogoslužno branje

Foto: splet

Uredila: Mojca Bertoncel