23. navadna nedelja

Morda bo kdo vzkliknil: končno nam evangelij spregovori o nečem, kar je lahko izpolnjevati in nam ugaja! Dajati kritične pripombe, kritizirati, nekomu v obraz povedati njegove napake: ali ni to ena od stvari, ki so nam naravno prirojene in jih v življenju tako radi počnemo? Toda resnica je prav nasprotna. Pristen bratski opomin, za razliko od opravljivosti, je ena od stvari, ki zahteva veliko notranje svobode in zrelosti in je prav zato precej redka na tem svetu.

Človeško sobivanje je splet nasprotij, nesoglasij in medsebojnih krivic, ki so posledica dejstva, da smo si med seboj različni po značaju, pogledih in okusih. Sv. Avguštin je rekel, da »smo ljudje kakor glineni vrči, ki se takoj okrušijo, kakor hitro zadenejo drug ob drugega.« Evangelij nam osvetljuje tudi ta vidik. Skušajmo torej prepoznati njegov poduk.

Slabe, hudobne in celo spotikljive novice imajo danes na razpolago številne kanale, po katerih se širijo – časopise, telefone, televizijo. Mi se moramo odločiti in postati terminali za slabo; to pomeni biti kraj, kjer se klevetanje, prazne marnje, natolcevanje in vsaka druga negativna stvar ustavi in dokončno tone v pozabo. Kadar koli se to zgodi, je to zmaga dobrega nad zlim in svet je nekoliko čistejši.

Današnji Evangelij je resnično iz mode. Če pustimo ob strani samo zgodbo in pogledamo najprej besede, bomo videli njegovo nesodobnost.

• grešiti

Kdo pa danes še govori o grehu? Milijonske kraje so napake v predvidevanjih. Nore laži so umetnost diplomacije, nezvestoba je stvar občutkov. Nihče ne greši!

• posvariti

Zaradi greha nihče več ne svari. Kaj naj svari, če pa je vse stvar osebne presoje. Posvariti je moderno le, če sem sam ogrožen, če drugi krade, meni; če laže na mojo škodo; če prelamlja odnos z menoj itd. A vse to svarjenje je danes usmerjeno v varovanje lastne koristi, ne pa v obrambo resnice.

Moramo reči, da uspešnost svarjenja in opominjanja ni vedno odvisna od nas, od našega načina, kako smo to naredili (kljub naši najboljši pripravljenosti ga drugi lahko zavrne, se zapre vase). Vedno in izključno od nas pa je odvisno, kako sprejmemo opomin. Dejansko sem lahko tisti, ki »je grešil«, prav jaz, in »opominjevalec« je nekdo drug: mož, žena, prijatelj, sobrat ali predstojnik.

Skratka, ne obstaja le dejavno, ampak tudi trpno opominjanje; ne le dolžnost, da opominjamo, ampak tudi dolžnost, da dovolimo drugemu, da nas opominja. In prav tu se pokaže, ali je človek dovolj zrel, da lahko opominja druge. Kdor hoče drugega opominjati, mora biti najprej pripravljen, da sprejme opomine drugega. Ko vidite človeka, ki je sprejel neko pripombo in slišite, kako preprosto in iskreno pravi: »Imaš prav, hvala, ker si me na to opozoril!« se pred njim odkrijte; stojite pred resničnim človekom.

Opominjanje je ena temeljnih dolžnosti staršev, to je preizkusni kamen njihovih vzgojnih sposobnosti.

Potrebno pa se je izogibati, da bi se opominjanje sprevrglo v obsojanje in kritiziranje. Pri opominjanju je treba govorjenje o storjeni napaki jasno omejiti, ne pa stvari posploševati in tako grajati celotno človekovo obnašanje. Trenutek opominjanja je treba celo izkoristiti, da osvetlimo vse dobro, kar lahko opazimo na drugem, in kaj lahko od njega pričakujemo. S tem bo opominjanje bolj podobno spodbujanju kakor pa ponižujočemu grajanju.

• priče

Vse priče se naenkrat porazgubijo. Nihče noče biti udeležen v kakršnem koli prepiru ali konfliktu, kaj šele, da bi pričal v oporo tistega, ki svari pred grehom. Kaj te to briga, je danes odgovor!

• Cerkev oz. občestvo

Kdo pa danes še sanja o tem, da bi v nekem občestvu resnično iskali resnico in jo branili. Nastajajo različne interesne skupine, ki branijo različne interese. Da bi bila katerakoli skupina ljudi, resnično občestvo v ljubezni, ki išče resnico, o tem danes ni moderno govoriti.

• pogan in cestninar – lahko povzamemo v besedi tujec

Prva in edina beseda v evangeliju, ki je sodobna. Vsi smo si tujci. To je cena lažne svobode. Vsak misli po svoje, nihče ne sme stopiti v moj svet, nikogar ne sme zanimati  moj greh. Logično, vsi smo si zato tujci. Edina beseda, ki nam je domača.

Kaj sedaj? Je Jezusova beseda izgubila vrednost, sodobnost. Ne! Ravno v tem svetu želi biti kažipot v drugo smer.

Evangelij je sodoben, je aktualen, a kaže v drugo smer, kot kaže ta svet. Sili nas v priznanje, da je greh in je krepost. Merilo za greh je Bog. Kjer ni Boga, ni greha. Ne slepimo se, da ni greha zato, ker smo tako v redu. Ne, če ne priznamo greha, je to zato, ker ne priznamo Boga. Merilo za greh nisem jaz, ne ti, ampak Evangelij. Živa Božja beseda, ki nas vabi k ljubezni in resnici. Če se ne moremo zediniti v ljubezni, je zato, ker nekdo laže, se spreneveda, preprosto rečeno greši. Greh je! Zato smo povabljeni, da sprejemamo opomine, da opominjamo in svarimo.

Stopimo torej resnično v Njegovo smer! Borimo se proti grehu, iščimo resnico, živimo ljubezen, da bomo ustvarjali živo občestvo resnice in ljubezni.

Ervin Mozetič