Marijino rojstvo

Obhajamo enega večjih Marijinih praznikov, spomin na Marijino rojstvo, ki sicer ni posebej zabeleženo v Svetem pismu, vendar ga že od nekdaj katoličani slovesno obhajamo. Praznik za nas pomeni priložnost za razmišljanje o pomenu Marijine vloge v Božjem odrešenjskem načrtu in s tem priložnost tudi za razmislek o naši vlogi in o tem, kaj Bog konkretno pričakuje od nas. V tem nam je Marija in njeno življenje zgled in navdih za lastno ravnanje. Naj nam pri tem obilno pomaga!

Bistvo sporočila današnjega praznika pa ni neposredno Marija, ampak njena sredniška vloga. Ona je namreč s svojo privolitvijo v sodelovanje pri uresničevanju Božjega načrta omogočila, da se je uresničilo tisto, kar je rečeno na koncu današnjega evangelija: ‘Spočela in rodila je Sina, ki se imenuje Emanuel, kar pomeni: Bog z nami’.

Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da me ljubkuje, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel do srečanja z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? 

Na dan, ko se spominjamo Marijinega rojstva, smo vsi poklicani biti ponižni in blizu ljudem.

Gospod vedno izbere majhne in ponižne stvari, da bi storil velika dela. Prav tako nam svetuje, da bi postali majhni kakor otroci, da bi lahko vstopili v Božje kraljestvo. Današnji evangeljski odlomek, ki nekoliko ponavljajoč se, nam podaja  rodovnik Jezusa Kristusa. Gre za nekakšen seznam, ki pa predstavlja Božjo pot. Pot, ki jo je Bog prehodil med ljudmi, dobrimi in slabimi, kajti na tem seznamu so svetniki in so tudi grešni hudodelci. Navzočega je veliko greha, toda Bog se ne prestraši: Hodi s svojim ljudstvom.

Med to potjo Bog obenem množi upanje svojega ljudstva, in sicer upanje v Mesija. Naš Bog je Bog, ki je blizu. Način, kako hodi skupaj z dobrimi in slabimi, nam kaže, kakšen mora biti naš življenjski stil. Kot kristjani moramo hoditi tako, da udejanjamo protokol ljubezni do bližnjega.

Izraelsko ljudstvo je sanjalo o osvoboditvi. Obljubljeno mu je bilo, da bo osvobojeno, pomirjeno in spravljeno.  Bog je vsemogočen in velik. Pa vendar nas uči, kako narediti veliko delo pomiritve in sprave, uči v malem, med potjo, v tem, da ne izgubimo upanja, s tisto zmožnostjo sanjati velike sanje, sijajna obzorja. Ko se danes spominjamo ene odločilnih postaj zgodovine odrešenja – Marijinega rojstva, prosimo za milost edinosti, sprave in miru: Toda vedno med potjo, v bližini z drugimi. Božje sanje, njegova ljubezen, njegov mir, njegova sprava, Jezus – On je vse to.

Ervin Mozetič