24. navadna nedelja

Današnji evangelij, je nadaljevanje  evangelija prejšnje nedelje, ki je govoril  o opominjanju. Brat vedno znova greši zoper mene, jaz ga opominjam, on počasi priznava svoj greh in jaz moram odpuščati. Svoje razmišljanje Peter verjetno nadaljuje: Tole bi bilo mogoče narediti sedemkrat, ampak prav zares, sedemkrat bo čisto dovolj. V tem modrem sklepu se obrne ne Jezusa, ta pa mu pravi: Ne, ne bo dovolj sedemkrat. Odpustiti moraš vedno! Na spravo moramo biti pripravljeni vedno. Jezus to utemelji tako, da Petru pojasni, da nam je že toliko odpuščeno, da ni razloga, da bi se pri odpuščanju bližnjemu ustavili. Ker nam Bog odpušča, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim. Zavest božjega odpuščanja postane temelj odpuščanja bližnjemu.

Peter je najbrž razumel, kaj pa mi? Kje smo ostali z razmišljanjem o opominjanju in odpuščanju? Če pogledam v naše skupnosti, družine in Cerkvena občestva, se zdi, da še nismo stopili v dialog z Gospodom. Opominjanje je tujka, odpuščanje neznanka. Prav s slednjim sem se te dni srečeval. Videti je, da smo se tako potopili v logiko tega sveta, da večina ne more verjeti v odpuščanje. Tako vidim najpogostejši dve drži. Prva, da rečemo: To je bilo prehudo, temu ne bom nikoli odpustil. In drugo: Ker sem vernik, moram odpustiti in celo pozabiti. Tako se skušamo prepričati, da smo odpustili. Evangeljsko ni ne eno ne drugo. V glavi imamo namreč, da odpustiti pomeni opravičiti dejanje drugega, ne da bi se ta opravičil. Jezus jasno pove, da je odpuščanje mogoče le, če je pripravljenost za poravnavo dolga, ki ga je drugi s svojo držo ustvaril. Odpuščanje logično sledi spoznanju in obžalovanju greha. Če drugi greha ni pripravljen priznati, če škode ni pripravljen poravnati, odpuščanje ni mogoče. Če Bog ne more odpustiti, kadar se grehov ne kesamo in jih ne priznamo, potem je jasno, da tudi mi ne moremo ‘šariti’ z odpuščanjem kar vse vprek. Odpuščanje je presneto resna stvar in nima nobene zveze s pozabljanjem ali samo-prepričevanjem.

Kje se nam zatika? Tako kot je današnja zgodba o odpuščanju logično nadaljevanje Jezusovega razmišljanja o opominjanju, je tudi naše odpuščanje logično nadaljevanje naše drže, v kateri smo ves čas pripravljeni prečiščevati naše odnose. Ker pogosto pademo pri opominjanju, pravo odpuščanje največkrat ne pride na vrsto. Zdi se, da se nam ustavi že pri vprašanju, kdo mora komu odpustiti? Med nami vlada mnenje, da sta za prepir potrebna dva in da sta tudi v sporu kriva oba. Kdo naj torej koga opomni in kdo komu odpusti? Običajno je osumljen krivde tisti, ki se brani oz. tisti, ki je šibkejši. V politiki to pomeni, da je za nekatere sum za krivo dejanje že razlog, da je kriv, medtem ko močnejši ni kriv, tudi če se mu to dokaže.

Kako naj pride do resnega odpuščanja, ki pomeni priznanje krivde, poravnavo škode in sprave? O tem bi lahko na dolgo razpravljali. Nedvomno se bomo vedno vrnili k vprašanju greha in resnice o njem. Samo jasno prepoznavanje resnice in greha omogoča spravo. Zares moramo vzeti prejšnji evangelij, da bi lahko sploh razmišljali o odpuščanju. Pri odpuščanju pa je nedvomno temeljno spoznanje naše zadolženosti pri Nebeškem očetu. Če bomo čutili greh in lepoto božjega usmiljenja, nam ne bo težko odpuščati. Bog pa daj, da bi bil tudi drugi pripravljen na spravo, da bi bilo odpuščanje mogoče.

Ko Boga prosimo za odpuščanje, moramo upoštevati, kar nas uči molitev Očenaš: iskreno se kesati svojih grehov, v zavesti, da Bog odpusti vedno, in pa odpustiti drugim s prav tolikšno širokosrčnostjo. Bog je vsemogočen. A njegova vsemogočnost se na nek način vseeno ustavi pred zaprtimi vrati srca – srca, ki ne namerava odpustiti nekomu, ki ga je prizadel. O tem nam pripoveduje današnji evangeljski odlomek, v katerem Jezus Petru razloži, da je potrebno odpustiti ‘do sedemdesetkrat sedemkrat‘. To pomeni ‘vedno‘. Jezusove besede tako potrdijo, da sta Božje odpuščanje nam in naše odpuščanje drugim tesno povezana.

Vse se začne pri tem, kako mi sami pristopimo k Bogu, da bi ga prosili, naj nam odpusti.

Prositi za odpuščanje je nekaj drugega kot opravičiti se. Sem naredil napako? Oprosti mi, zmotil sem se …A če sem grešil, je to nekaj drugega. Gre za dve različni stvari. Greh ni neka preprosta napaka. Greh je malikovalstvo, pomeni častiti malika, malika nadutosti, nečimrnosti, denarja, mene samega, blaginje …Veliko malikov imamo. Zato se ne opravičuje, ampak prosi odpuščanja.

Za odpuščanje je treba prositi iskreno, s srcem. In prav tako iz srca mora biti podarjeno tistemu, ki je nam naredil krivico. Dinamika odpuščanja naj bi bila tista, ki nas jo uči Jezus v molitvi Očenaš. Jezus nas uči moliti takole: ‘Oče, odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.’

Če nisem sposoben odpustiti, nisem sposoben prositi za odpuščanje. Preden se grem spovedat, moram premisliti o svojih grehih, nato prositi za odpuščanje Gospoda in obljubiti, da ne bom več delal slabo. A manjka še nekaj, preden grem k duhovniku: Si odpustil tistim, ki so tebi storili krivico? Odpuščanje, ki mi ga podari Bog, zahteva odpuščanje, ki ga sam podarim drugim. Tako nas uči Jezus.

Če pa si odpustil, a ne moreš pozabiti grdega, ki ti ga je nekdo storil, prosi Gospoda, da ti pomaga pozabiti. A to je že nekaj drugega. Lahko se namreč odpusti, a pozabiti se ne uspe vedno. Pomembno je le, da ne zahtevamo plačila za odpuščanje. Odpustiti kakor odpusti Bog: odpusti do največje mere.

Usmiljenje, sočutje, odpuščanje. Odpuščanje srca, ki nam ga da Bog, je vedno usmiljenje.  Odpustimo in nam bo odpuščeno. Bodimo usmiljeni z drugimi in bomo sami občutili tisto usmiljenje Boga, ki kadar odpusti, pozabi.

Ervin Mozetič