25. navadna nedelja
V današnjem evangeljskem odlomku najdemo priliko o delavcih, poklicanih za en dan, ki jo pripoveduje Jezus, da bi z njo sporočil dva vidika Božjega kraljestva: prvi, da Bog hoče poklicati vse na delo za svoje kraljestvo; in drugi, da hoče na koncu dati vsem isto plačilo, to je zveličanje, večno življenje.
Gospodar vinograda, ki predstavlja Boga, gre ob zori ven in najame skupino delavcev. Z njimi se dogovori, da bo plačal en denarij za en dan, torej pravično plačilo. Ven gre tudi ob naslednjih urah, vse do poznega popoldneva, da bi najel še druge delavce, ki jih najde brezposelne. Ob koncu dneva gospodar ukaže, da se da en denarij vsem, tudi tistim, ki so delali le nekaj ur. Jasno je, da so se delavci, ki so bili najeti prvi, začeli pritoževati, saj so videli, da so plačani na isti način, kot tisti, ki so manj delali. Gospodar pa jih spomni, da so prijeli tisto, za kar so se dogovorili, če pa on sam hoče biti velikodušen z drugimi, tega ne smejo zavidati.
V resnici ima ta tako imenovana gospodarjeva ‘krivica’ namen izzvati, saj Jezus ne želi govoriti o problemu dela in pravičnem plačilu, temveč o Božjem kraljestvu! Sporočilo je namreč tole: v nebeškem kraljestvu ni brezposelnih, vsi so poklicani, da naredijo svoj del in za vse bo na koncu plačilo, ki izhaja iz Božje, na našo srečo, ne iz človeške pravičnosti, torej zveličanje, ki nam ga je Jezus Kristus pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. Zveličanje, ki ni zasluženo, ampak podarjeno. Zveličanje je zastonjsko, zato ‘zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji’.
Jezus v priliki pravi, da je šel najemodajalec ven vsaj petkrat: ob jutranji zarji, ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne. Toliko dela je bilo v vinogradu in ta gospod je skoraj ves čas porabil zato, da je šel na ceste in trge tistega kraja iskat delavcev. Pomislite na tiste delavce ‘zadnje ure’. Nihče jih ni poklical, kdo ve, kako so se počutili, saj ne bi ob koncu dneva nič prinesli domov, s čimer bi nasitili svoje otroke. Tisti, ki smo odgovorni za pastoralo, lahko najdemo v tej priliki lep zgled. Iti ven med različnimi urami dneva, da bi srečali tiste, ki iščejo Gospoda. Doseči tiste, ki so najbolj slabotni in revni, da bi jim pomagali pri tem, da se bodo čutili koristni v Gospodovem vinogradu, čeprav samo za eno uro.
Včasih se zdi, da smo bolj obremenjeni s tem, da množimo dejavnosti, kot pa da bi bili pozorni na ljudi in njihovo srečanje z Bogom. Pastorala, v kateri ni te pozornosti, sčasoma postane nerodovitna. Brez molitve in zrenja ne dosežemo src ljudi.
Nimamo čarobne palice za vse, imamo pa zaupanje v Gospoda, da nas spremlja in nas nikoli ne zapusti. V težavah in razočaranjih, ki so pogosto navzoči pri našem pastoralnem delu, je potrebno, da ne izgubimo zaupanja v Gospoda in v molitev, ki to prizadevanje podpira. Ne pozabimo, da nam bo dana pomoč. Najprej od tistih, ki smo se jim približali in jih podprli. Delajmo dobro, ne da bi pričakovali povračilo. Sejmo in pričujmo. Pričevanje je začetek evangelizacije, ki se dotakne srca in ga preoblikuje. Besede brez pričevanja niso nič, nič ne veljajo. Pričevanje je tisto, ki prinaša in daje veljavnost besedil.
S to priliko želi Jezus odpreti naše srce za Božjo ljubezen, ki je zastonjska in velikodušna. Gre za to, da se pustimo navdušiti Božjim mislim. Človekovo misel pogosto zaznamuje sebičnost in osebna korist. Gospod se poslužuje usmiljenja! Ne pozabite tega. On se poslužuje usmiljenja, na široko odpušča, poln je velikodušnosti in dobrote, ki ju izliva na vsakega od nas in vsem odpira brezmejna področja svoje ljubezni in svoje milosti, saj samo ti dve lahko ponudita človeškemu srcu polnost veselja.
Jezus nam hoče ponuditi v zrenje gospodarjev pogled, torej pogled, s katerim gleda vsakega od delavcev, ki čakajo na delo in jih kliče, naj gredo v njegov vinograd. To je pogled poln pozornosti, dobrohotnosti, je pogled, ki kliče, ki vabi, da se dvignemo, se podamo na pot, saj hoče življenje za vsakega od nas, hoče polno, zavzeto življenje, osvobojeno vsake praznine in lenobe. Bog ne izključuje nikogar in hoče, da vsak doseže njegovo polnost. To je ljubezen našega Boga, ki je Oče.
Naj nam sveta Marija pomaga, da bomo v svoje življenje sprejeli ljubezen, ki nas osvobaja vsakega domišljanja, da zaslužimo Božje plačilo in negativne sodbe o drugih.
Ervin Mozetič