Sreda, 23. september: Jezus pošlje dvanajst apostolov

Našega Gospoda Jezusa Kristusa je Oče poslal, da bi odrešil človeški rod, On pa je v svet poslal dvanajst apostolov, ki naj bi polni moči Svetega Duha oznanjali evangelij vsem ljudstvom, jih zbirali pod edinim Pastirjem, jih posvečevali in jih vodili k zveličanju. Da bi ta apostolska služba trajala iz roda v rod, so si apostoli pridružili pomočnike, katerim so s polaganjem rok izročili dar Svetega Duha, ki so ga od Kristusa prejeli in jim podelili polnost zakramenta svetega reda. Tako se je po neprekinjeni vrsti nasledstva škofov po živem izročilu Cerkve ohranila ta prvotna služba in se je tako Zveličarjevo delo nadaljevalo ter rastlo vse do naših dni.

Zato razmišljajmo kratko o vlogi škofovske službe. V škofu, ki ga obdajajo njegovi duhovniki, je v vaši sredi navzoč sam Jezus Kristus, naš Gospod, večni duhovnik. Kristus sam namreč po škofovski službi nadaljuje s pridiganjem evangelija zveličanja in po zakramentih vere posvečuje vernike. Kristus je, ki po očetovski škofovi službi dodaja in pridružuje svojemu telesu, ki je Cerkev, nove ude. Kristus je, ki z modrostjo in preudarnostjo škofa vodi na zemeljskem romanju Božje ljudstvo v večno srečo.

Škofa je Gospod izbral izmed ljudi in za ljudi postavljen v tem, kar se nanaša na Boga. Škofovstvo je namreč ime za služenje, ne pa za čast, saj škofu bolj pristaja služenje kot oblast, kakor je zapovedal naš Učitelj: ‘Kdor je namreč največji med vami, naj postane najmanjši in kdor vlada, naj vlada kot tisti, ki služi.’

Oznanja Besedo, naj bo prilično in včasih je tudi neprilično, opominja, graja, a vedno z blagostjo in tudi spodbuja z vso velikodušnostjo in vsem naukom.

Bog je škofa postavil na čelo svoje družine, zato hodi vedno za zgledom Dobrega Pastirja, ki pozna svoje ovce, ga poznajo one in se za njih ne obotavlja dati življenje. S svojim srcem ljubi z očetovsko in bratsko ljubeznijo vse, katere mu je Bog zaupal, kot sem že rekel, predvsem duhovnike, diakone in semeniščnike, pa tudi uboge, slabotne in vse, ki potrebujejo gostoljubje ter pomoč. Spodbuja vernike naj z njim sodelujejo pri apostolskem delu in vedno naj bi jih bil pripravljen potrpežljivo poslušati. Potrpežljivost je pogosto potrebna, kajti Božje kraljestvo se tako gradi.

Cerkev in svet zelo potrebujeta usmiljenje. Uči duhovnike in semeniščnike pot usmiljenja. Z besedami, da! Predvsem pa s svojo držo. Usmiljen Oče vedno sprejema, saj je vedno prostor v njegovem srcu, nikoli nikogar ne odžene proč. Čaka, čaka.

Z ljubeznijo bdi nad vso čredo, v katero ga je Sveti Duh postavil, da bi vodil Božjo Cerkev: v imenu Očeta, ker podobo Njega ponavzoča v Cerkvi; v imenu njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki ga je postavil za učitelja, duhovnika in pastirja; v imenu Svetega Duha, ki Kristusovo Cerkev oživlja in našo slabost utrjuje s svojo močjo.

 

Pripravil: Ervin Mozetič