Slomškova nedelja – 26. navadna nedelja

»Vera je učiteljica v mladosti,

moč in pomoč v odrasli dobi,

tolažnica v starosti!« (A.M. Slomšek)

Obhajamo Slomškovo nedeljo, kar je za vse nas priložnost, da poglobimo naš odnos do njega. Letos se želimo zaustaviti ob eni njegovih najbolj prepoznavnih kreposti, ob veri, ki je luč na poti našega življenja. Blaženi A. M. Slomšek je bil človek globoke vere. Vera je bila navdih za vse njegovo delo. V Bogu in zaupanju vanj je videl smisel svojega življenja in poslanstva.

Imel je srečo, da je veličino in lepoto vere začutil že v domači družini. Vedno je bil staršem hvaležen za ta veliki dar, ki so mu ga posredovali. Prav zaradi tega je kot duhovnik in škof toliko besed namenil staršem in njihovi nalogi, in jih spodbujal, da skupaj z drugimi človeškimi krepostmi  otrokom posredujejo tudi krepost vere.

Današnji čas zaznamuje veliko hrepenenje in teženje, da bi človek nekaj postal in nekaj imel. Vsak si želi ustvariti dobre pogoje za življenje. Skrb staršev, da otrokom želijo dati čim več možnosti, da razvijejo vse svoje talente, je v tem smislu do neke mere razumljiva. Toda zgodi se, da starši otroke vpisujejo v neštete krožke, misleč, da bodo lahko prek teh otrokovih dejavnosti, starši uresničil sebe.

Ob tem pa kateheza (verouk) in vzgoja za rast v veri večkrat stopata v ozadje. Večkrat vzgoja v veri postaja ena od zadnjih izbir, za katero ob tolikih drugih dejavnostih celo zmanjka časa. Zanimivo, da ob tem krščanski starši ne čutijo nobene zadrege. To je seveda znamenje, da je za Boga vedno manj prostora znotraj družinskega življenja. Mnogi otroci tako vero doživljajo kot neko odvečno breme, kajti pri svojih starših niso opazili, da bi bila to zanje pomembna vrednota.

Blaženi škof Anton Martin Slomšek si je zelo prizadeval, da bi najprej starši spoznali in sprejeli vero kot vrednoto in jo potem posredovali naprej svojim otrokom in vnukom. Zato pravi staršem, da »je vera največja dediščina, ki jo otroci prejmejo od svojih staršev«.

Kako danes nagovoriti starše, da bi vero začutili kot dar in priložnost? Morda moramo več pozornosti dajati jeziku našega oznanjevanja. Določenih teoloških besed in konceptov ljudje več ne razumejo. Zanimivo, da je ta problem čutil že Slomšek, zato je pri svojem oznanjevanju večkrat uporabljal nazorne prispodobe iz Svetega pisma in iz vsakdanjega življenja in razmer preprostih ljudi. Slomšek pravi, »da ošabnost in vera nista v sorodu«. Kdor vidi le sebe, kdor sebe postavlja za središče vsega, tam za vero ni več prostora, saj vera pomeni postaviti Boga na prvo mesto in za prvi temelj. Na tem temelju potem lahko človek gradi vse svoje življenje in svoje odločanje. Odsotnost vere pa ustvarja v človeku praznino, ki jo je potrebno zapolniti z raznovrstnimi nadomestki. Ravno zaradi tega se sodobni človek steguje za raznovrstnimi užitki in jih išče na vse pretege, misleč, da mu to prinese izpolnitev in zadovoljstvo. Bolj ko se človek steguje za užitki, bolj ostaja notranje nepotešen, kajti ti nadomestki ponujajo nekaj, česar sami po sebi ne morejo dati.

Zrak, ki ga vdihavamo, je zrak moralnega relativizma, ki v imenu svobode oznanja, češ, saj je človek sam tisti, ki določa, kaj je zanj dobro ali slabo. Ta miselnost se polašča celo nas, oznanjevalcev evangelija, ko v središču našega oznanjevanja ni vedno tisti, ki ga oznanjamo, ampak jaz, ki predvsem želim biti uspešen. Naš prvi poklic je biti Jezusov učenec. On (Jezus) mora biti v središču vsega, mi vsi pa smo njegovi služabniki. Vera tako postane pot, ko jaz, kot učenec, sledim Jezusu. Na tej poti, korak za korakom, spoznavamo Boga in sebe kot tiste, ki smo od Boga vedno ljubljeni in sprejeti.

Danes se veliko govori o potrebnosti nove evangelizacije, ki nam bo pomagala ponovno odkriti vero, jo sprejeti, da bi jo lahko potem živeli in posredovali prihodnjim generacijam. Še posebej tukaj mislim na naše družine.

Blaženi A. M. Slomšek nam v tem smislu v svojem pastirskem pismu z naslovom »Domača Božja služba« govori o pomenu in lepoti družinske molitve, ki nam pomaga, da postavimo Boga za središče našega življenja. Za bl. A. M. Slomška je molitev »nebeška pošta, po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi Božje milosti dol«. Skupaj s Slomškom vam, dragi starši, kličem:

»Učite moliti, vi očetje in matere, svoje otroke in iz mladih dni vadite jih«.

Danes smo priče novemu problemu, ki v Slomškovem času še ni bil tako prisoten, da namreč mnogi starši ne znajo več moliti, zato tudi otrok tega ne morejo naučiti. Zgodi se, da otroci znajo več molitev kot starši. Nova evangelizacija tako pomeni, da naj pomagamo tako staršem kot otrokom in jih skupaj uvajamo v molitev, korak za korakom.

Znana je misel bl. A. M. Slomška: »Kdor premoženje izgubi, veliko izgubi. Kdor poštenje izgubi, še več izgubi. Kdor pa vero izgubi, vse izgubi, ker njemu ugasne luč sredi temne noči!«

Naj nam obhajanje Slomškove nedelje pomaga, da bomo krepost vere odkrivali kot prvo med vrednotami. Vero, kot luč na pot našega življenja in naše prihodnosti, kot dar in kot priložnost za naše kvalitetnejše in srečnejše življenje. Sprejeti Boga, iti po poti vere, ne pomeni odpovedati se osebni svobodi in na račun vere nekaj izgubiti. Obratno. V luči vere postane vse osvetljeno z novo, pravo lučjo! Vendar je potrebno, da naredimo korak k veri. To pa pomeni, da moramo izstopiti iz sebe. Pot k Bogu, pot vere je tako vedno pot, povezana s ponižnostjo in spreobrnjenjem.

Naj nas vse na poti rasti in poglobitve naše vere na vsakem koraku spremlja zgled in priprošnja blaženega škofa A. M. Slomška!

Ervin Mozetič