Samozadostnost v zakonu

“Nimam nobenih potreb. Če pa že imam kakšno, znam poskrbeti zase.” Tako pravi človek, ki je ponosen na to, da ne potrebuje drugega. Od drugega nič ne pričakuje, niti ne išče njegove pomoči.

V taki samozadostni drži se človek zapre tudi za vsakršno Božjo pomoč, ki mu jo hoče izkazati predvsem preko zakonca. Ne trpi le samozadostnež, v zakonu trpita oba. Tak človek je zaslepljen in ostaja siromak. V Razodetju beremo: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3,17).

Samozadostno držo človek razvije, če v ključnih obdobjih življenja doživlja strah, da nima nikogar, ki bi zanj poskrbel. Da ni nikogar, na katerega bi se lahko obrnil in zanesel. Nauči se, da se lahko računa le nase in da se zanese le sam nase. Zavestno ali nezavedno se odloči, da ne bo nikoli več od nikogar odvisen. Svojih potreb ne razlaga drugim, saj to dojema kot šibkost.

Ko stopi v zakon, pa se pojavijo težave. Božja volja za zakon je namreč, da zakonca drug drugemu zaupata svoje potrebe in nanje odgovorita v ljubeči skrbi.

Če je kdo od naju ranjen zaradi takega strahu, v molitvi skupaj prosiva Boga, da On ozdravi to rano. Da bi znala drug drugemu in Njemu zaupati vse svoje potrebe in da bi ga prepoznala kot skrbnega Očeta.

 

Luka M.

Foto: Cristian Newman, Unsplash