Pravo vero najdemo v Svetem pismu in v živem izročilu Cerkve, ki sta med seboj tesno povezana. Oba namreč pritekata iz istega Božjega studenca in se zlivata v eno usmerjena k istemu cilju.

Sveto izročilo in Sveto pismo sestavljata en sam Cerkvi izročen zaklad božje besede, v katerem potujoča Cerkev kakor v ogledalu zre Boga, studenec vseh njenih bogastev.

Jezus je apostolom naročil, naj vsem ljudem oznanjajo evangelij. To se je uresničilo na dva načina. Apostoli so namreč ustno oznanjali, kar so slišali od Jezusa ali pa so se naučili od Svetega Duha. Nekateri apostoli pa so po navdihnjenju Svetega Duha to oznanilo tudi zapisali.

Apostoli so novo življenje doživljali predvsem v občestvu z Jezusom. V to občestvo je mlada Cerkev vabila ljudi. Prvi kristjani so »bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Da bi se evangelij v Cerkvi ohranjal neokrnjen in živ, so apostoli zapustili kot naslednike škofe. Tako se apostolsko oznanjevanje nepretrgano nadaljuje in se bo nadaljevalo do konca časov. To živo predajanje vere se imenuje izročilo.

Apostol: gr. apostolos – poslanec, sel. V novi zavezi je to oznaka za tistih dvanajst mož, ki jih je Jezus poklical za svoje najtesnejše sodelavce in priče.

Kot je Jezus apostolom zaupal službo poučevanja, ima tudi Cerkev učiteljsko službo (nalogo), da ohranja in naprej predaja zaklad vere.

Učiteljska služba je oznaka za nalogo katoliške Cerkve, da vero predstavlja, jo ob pomoči Svetega Duha razlaga in jo varuje pred izkrivljanjem.

 


Besedilo po:  YouCat 12-13, 19-20, KKC 74-79, 97.

Uredila: Mojca Bertoncel

Foto: Unsplash