4. oktober, 27. navadna nedelja

Evangeljski odlomek, ki smo ga prebrali, me je zmedel kot vedno doslej. Tokrat sem skušal razumeti, zakaj se mi to zgodi. V kaj se zazre naš pogled v začetku? V viničarje, tj. oskrbnike vinograda in v tiste, ki hodijo iskat pridelek. Tudi vprašanje, ki ga Jezus nameni poslušalcem, se zdi, da se vrti okrog viničarjev. Saj pravi: Kaj bo storil s temi viničarji? Je odgovor poslušalcev pravilen? Da, pokončal jih bo in dal vinograd drugim. Logično. Zakaj torej Jezus ni zadovoljen z odgovorom, ko poslušalce kara: Ali niste nikoli brali …? K čemu nam Jezus v odgovoru preusmeri pogled? H kamnu. Pravi: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Kaj je ta zavržen kamen? Sin ali vinograd? Vinograd. Ta je jedro Jezusovega vprašanja, ne viničarji, ne služabniki, ne sin. Vinograd se bo vzel in dal drugim. Torej se krivica godi najprej vinogradu, ne oskrbnikom oz. lastnikom. Vinograd sam je vrednota, ki je vredna spoštovanja. Vinograd je božje kraljestvo, smo slišali.

Poglejmo, kdo smo mi v tej zgodbi in kaj je božje kraljestvo. Cerkev, kolikor upodablja Kristusa in njegovo telo, je gotovo božje kraljestvo.

Ali obstajajo lepi trenutki, v katerih lahko rečemo, da smo dobri oskrbniki? Seveda! Lahko tudi nadaljujemo, nebeško kraljestvo se je približalo, Gospod je z nami. Poglejmo, kje vse, nam je božje kraljestvo kot dober vinograd, ki daje sad.

Če doživljamo svoje življenje kot neprestan boj med dobrim in zlim, med Bogom in satanom, nam je zakrament sprave čudovit dar. V spovedi lahko začutimo lepoto odpuščanja, seveda če se nanj pripravimo, ga vzamemo zares in se veselimo Gospodarja, ki nam ga podarja.

Drugače pa je, če nam je vse skupaj odveč. Potem smo podobni viničarjem, ko dopovedujemo vsakemu, ki hoče zakrament ovrednotiti, naj ne išče sadov. Ubijemo tistega, ki pravi, da spoved ni kar tako, da mora življenje po veri roditi sadove ipd.

Čudovit vinograd je tudi prijateljstvo. Če ga obdelujemo in varujemo pred vsiljivimi mislimi: izkoristi, uživaj, ne utrujaj se s pogovorom ipd., uživamo čudovite sadove. V prijateljstvu rastemo sami, odkrivamo svoje darove, skupaj spoznavamo lepoto življenja in ustvarjamo življenje. Z vsakim, ki pričakuje sadove, ga z veseljem delimo. Če pa je prijateljstvo le iskanje koristi, nam je vsakdo vsiljivec, tisti, ki opozarja na zablode, pa je kakor gospodarjev sin. Ubiti ga je treba, znebiti se ga je potrebno.

Ni lepšega vinograda kot je zakon. Bog vam ga je podaril, da v njem obrodite sad čudovite darovanjske ljubezni. Res pa je, da od vas tudi pričakuje sadove. Mar vam ni lepo, dragi zakonci, če začutite lepoto zakonske podaritve, nesebične, zastonjske. Komu je težko pokazati svoj sad, če ga kot takega doživlja.

Hkrati pa se divje dvigajo vsi, ki nasprotujejo božjim zahtevam, da zakonsko življenje rodi sad ljubezni in življenja. Ubijajo vsakega, ki govori, da je spolnost dar, ki zahteva podaritev. Dar, ki ni namenjen sebičnemu užitku in izživljanju. Nasprotujejo mu vsi, ki hočejo spolnost oropati enega temeljnih ciljev – rodovitnosti.

Še bi lahko našteval, kje vse nam je podarjeno božje kraljestvo in kje vse uživamo njegove sadove. Dar zahteva naš odgovor: Ceniti dar, pomeni ceniti darovalca. Zlorabiti dar, pomeni zlorabljati tistega, ki nam ga je podaril in uničiti dar sam. Vzljubimo čudovite darove božjega kraljestva in bodimo hvaležni Bogu, ki nam jih podarja. Naredimo več, da bi dajali sadove. Poskrbimo, da nam dar ne bo vzet.

Kaj pravite, ali se to, kar smo slišali v evangeliju, dogaja tudi med nami? Ali smo tudi mi viničarji, ki nočejo dati pridelka gospodarju vinograda? No, saj razumemo, gospodar je Bog. Kaj mu damo v zameno za vse, kar nam daje? Molimo, gremo k sv. maši, si prizadevamo, da bi bili ‘pridni’ … še kaj?

Če bomo dali vse, lahko ostanemo brez vsega. Če pa ne bomo dali vsega, pomeni, da moramo nagnati nadležne božje služabnike, ki terjajo od nas ves pridelek. Pravzaprav ni druge poti, ali dati ali pa nagnati oz. celo ubiti vse božje posrednike, celo njegovega Sina.

Mislim, da smo vsi vedno pred skušnjavo, da bi nekaj zadržali zase. Upira se nam izročiti vse življenje Bogu. Vsi smo viničarji in vsi se moramo prepoznati v uporništvu, o katerem govori današnji evangelij. Če se ne prepoznamo, pomeni, da Boga ne jemljemo dovolj resno. Če mislimo, da slišimo Božje povabilo, brez upiranja, smo zagotovo Njegove predstave zamenjali s svojimi.

Pot svetnikov in celo pot Božje matere Marije se je vila neprestano preko vedno novega odpovedovanja lastni volji, lastnim predstavam, popolnega izročanja Bogu in ponavljanja: Gospod vse kar je moje je tvoje, naj se zgodi. V Marijinem mesecu smo še posebej poklicani, da se z Marijo vsak dan znova scela izročimo svojemu Gospodu in Gospodarju. Naj on upravlja z našim življenjem, naj spreminja našo trmo, da bomo zvesti v njegovi službi, v njegovem vinogradu. Recimo vsako jutro: Gospod, naj bo ta dan moje življenje v tvojih rokah. Naj ti služim scela, naj delam, kar želiš!

 

Pripravil: Ervin Mozetič