Četrtek, 8. oktober: Trkajte in se vam bo dalo

V molitvi prosimo za veliko stvari, toda največji dar, ki nam ga Bog lahko da, je Sveti Duh. Današnji evangeljski odlomek predstavlja priliko o možu, ki z vztrajanjem od prijatelja dobi tisto, za kar ga prosi. Bog ima veliko usmiljenja in v njem se lahko doseže tisto, kar si molitev ne drzne upati.

To mi daje misliti: prav iz Božjega usmiljenja izhaja ne le odpuščanje – kar vsi vemo – ampak tudi velikodušnost, dajanje vedno več in več … Mi Boga v molitvi morda prosimo za to ali ono, On pa nam vedno da še več. Evangeljski odlomek omenja tri ključne besede: prijatelj, Oče in dar. Z njimi Jezus učencem pokaže, kaj je molitev. Je kot mož, ki se sredi noči odpravi k prijatelju, da bi ga za nekaj prosil. V življenju imamo prijatelje, ki so ‘zlati’. To so tisti, ki zares dajo vse. So tudi bolj ali manj dobri prijatelji. Tak je lahko eden, dva ali trije, več ne. Ostali so lahko prijatelji, a niso kot ti. Vedno pa je vez prijateljstva tista, zaradi katere dobimo nekaj, kar prosimo, tudi kadar smo nadležni in vsiljivi.

Jezus v evangeljskem odlomku nato naredi korak naprej in govori o Očetu: ‘Katerega očeta med vami bo sin prosil za ribo in mu bo ta namesto ribe dal kačo? Ali ga bo prosil za jajce, pa mu bo dal škorpijona?’ Če torej hudobni znajo dajati otrokom dobre darove, koliko bolj to zna nebeški Oče. Nam torej ne pomaga in da tistega, kar ga prosimo, le prijatelj, ki nas spremlja na poti življenja, ampak tudi nebeški Oče. Ta nas zelo ljubi. O njem je Jezus dejal, da priskrbi tudi hrano pticam na polju. Jezus je želel ponovno prebuditi zaupanje v molitev. Zato je rekel: ‘Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.’ To je molitev: prositi, iskati način, trkati na Božje srce. In Oče bo ‘dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.’

To je dar, to je tisti Božji več. Bog ti nikoli ne da darila, nečesa, kar ga prosiš, ne da bi ga dobro zavil, ne da bi dodal nekaj več, kar ga naredi lepšega. In tisto, kar nam Gospod – Oče da več, je Duh. Resnični Očetov dar je tisto, kar si molitev ne drzne upati. Jaz prosim za milost, prosim za nekaj, trkam in molim … Upam samo, da mi bo dal tisto. A On, ki je Oče, mi da tisto in še več – dar Svetega Duha. Molimo torej s prijateljem, ki je sopotnik na poti življenja. Ta prijatelj je Jezus. On je tisti, ki nas spremlja in nas uči moliti.

In molitev mora biti trinitarična. Jezus je sopotnik na poti, ki nam da tisto, kar prosimo; Oče skrbi za nas in nas ljubi; Sveti Duh pa je dar, je tisto več, kar da Oče, tisto, kar si naša zavest ne drzne upati.

 

Pripravil: Ervin Mozetič