Nedelja, 11. oktober: 28. navadna nedelja

Današnji evangelij govori o svatbi. Povabljeni, očitno presiti vsega, se za vabilo na svatbo ne zmenijo.

Gostje niso dojeli lepote tega, kar jim je bilo dano. Povabljeni se za svatbo niso zmenili in so zato pobili tiste, ki so prišli z vabilom. Mislili so, da se jih svatba ne tiče in so prav tako mislili, da jim te svobode zaničevanja ne more nihče odvzeti.

Na koncu so vsi na istem! Vsi brez dobrine – svatbe – ter hkrati brez domnevne svobode -pobiti.

O čem govori Jezus? Najprej lahko razumemo svatbo zelo široko. Jezus nas vabi k dobremu. Če se bomo odzvali na vabilo, bomo tega deležni, če ne, pa ne.

Takšna dobrina je npr. naša dežela Slovenija. Bog nam jo je podaril. Če jo bomo ljubili, če bomo zanjo skrbeli, če nam bo nekaj pomenila, se bomo te vrednote zavedali. Ohranjali bomo najprej svoj jezik, skrbeli za družine, vzgajali mlade k vrednotam in delu, skrbeli za politično kulturo, skrbeli za razvoj gospodarstva in kmetijstva itd. K temu smo povabljeni vsi, ne le peščica politikov. Povabljeni smo, da ustvarjamo človeka in družbo, ki bosta sposobna skrbeti za kulturno in naravno dediščino naše dežele.

Na mestu je vprašanje: Koliko naredimo, da bi poskrbeli za zaupano nam deželo, za povabilo, da v njej ‘svatujemo’, da se je veselimo?

Kaj še je svatba, na katero smo povabljeni? Nedvomno Cerkev, znamenje božjega kraljestva tu na zemlji. Povabljeni smo, da jo gradimo, oblikujemo in prinašamo sadove. Povabljeni, da se veselimo tega daru: daru zakramentov, božje besede in daru občestva. Pa smo resnično veseli tega povabila. Se zavedamo daru, ki nam je podarjen?

Ali se zavzamemo najprej, da bi bili te svatbe v celoti deležni. Se potapljamo v skrivnost zakramentov, da bi jih dojemali v globini in iz njih živeli?

Če nam v gostilni natakar ali pa v trgovini prodajalka prinese nekaj, česar nismo naročili, kar ni dobro, se verjetno zavzamemo, da bi dobili tisto pravo. Pa v Cerkvi? Smo zavzeti za dobro ponudbo, za več? Ali le užaljeni odidemo in ne iščemo ničesar več? Se zavedamo, da je povabilo na svatbo hkrati odgovornost, da se je udeležimo in da tam sodelujemo? V našem narodu  se že dolgo razrašča vraževerje, cerkve se praznijo, prepirali smo se že o mošejah itd. Kdo bo prišel na svatbo? Cerkve bodo napolnili le še reveži, ki bodo čutili potrebo po odrešenju.

Skušajmo se zavedati svatbe, na katero smo vedno znova povabljeni. Skušajmo bolj vzljubiti lepoto, kot pa se upirati zahtevnosti, ki jo prinaša. Povabilo na svatbo od nas zahteva odgovor v vsakem trenutku življenja, od vsakega na svojem mestu.

Izogibajmo se samoumevnosti, da nas ne doleti usoda človeka brez svatovskega oblačila.

Stari pregovor pravi, da obleka naredi človeka. Praviloma se svatje, ki se veselijo povabila, tudi zelo potrudijo pri izbiri primerne svatovske obleke. Kdor za takšno priložnost navesi nase karkoli, s tem samo pokaže svoj odnos do gostitelja, do ženina in neveste in do ostalih svatov.

Ne imeti svatovskega oblačila, sam razumem predvsem kot, ne biti v odnosu. Smo sicer zraven, ker se pač tako spodobi; kaj si bodo drugače mislili o nas; nočemo, da bi kdo posumil, da nam v resnici do svatov in do vseh teh njihovih ceremonij prav nič ni, da jih v bistvu preziramo in bolj kot preziramo, bolj rinemo zraven, da se ne bi razkrinkala naša zlaganost. Žal pa, kamorkoli se prilepimo v takem stanju, samo rušimo. Hočemo biti deležni gostije, pa nič ne prispevamo in ker nam je vse odveč, se tudi ničesar ne moremo iskreno veseliti. Vse, kar nam ostane, da se pokažemo vsaj malo aktivne, je to, da v vsaki stvari najdemo kakšno napako, ki je zadosten razlog za to, da vse skritiziramo…

Ganjenosti in veselja nad povabilom ter lepe svatovske obleke si želim zase in za nas vse in prosim Gospoda za to milost!

Vse je stvar naše osebne odločitve, svobodne volje. Jaz že lahko čutim klic, ga slišim, ni rečeno da se odzovem in tudi če se odzovem ne vem če vem ceniti klic, se ga veseliti in v njem rasti. Ali si vedno želim slišati Boga kaj želi od mene ali raje slišim svoje želje? Hudo je in vse se obrne na glavo, ko začnemo mi postavljati pogoje in svoja merila naše poklicanosti. Zame je zato izvoljenost, ko si pripravljen sprejeti darovanje katerega želi Bog od tebe.

Skratka, ljudje si že želijo svatbe, a po svojem okusu.

Imeli bi slednje in ohranili prvo: ‘svoje njive’, ‘svoje kupčije’ in ‘brezmejno oblast’. Tako pač ne gre. Zato pred njimi stopajo v svatovsko dvorano vsi – hudobni in dobri, ki se zavedajo revščine sedanjega življenja. Za njimi po čudnem naključji stopi v dvorano tudi eden od prej povabljenih. Ko je opravil svoje posle, v svoji domišljavosti seveda ni sprejel svatovskega oblačila, ki so mu ga pri vhodu v dvorano ponudili. Vsem poznana aroganca. Bog in njegovi služabniki mi že ne bodo solili pameti. A na svatbi je kralj brez kompromisov: Ali bo potekala tako kot se spodobi, ali pa je ne bo! Za aroganco na njegovi svatbi ni prostora. Nadutež je pristal v trdi temi!

Bog hoče, da se v celoti podredimo njegovi logiki, sicer nam ne more dati življenja, o katerem globoko v sebi sanjamo. Naj bo tokrat evangelij povabilo, da se globlje zavemo čudovite svatbe, na katero smo povabljeni. Bog nas vabi, da se vabilu odzovemo scela. Še več, vabi nas, da smo njegovi služabniki, ki pritegnejo na svatbo množice na razpotju. Če bomo sami prepričani v lepoto svatbe, bo naše povabilo prepričljivo. Naj nam Marija v tem mesecu izprosi milosti veselja nad svatbo in prepričljivega oznanjevanja!

 

Pripravil: Ervin Mozetič