Torek, 6. oktober: Marija in Marta

V današnjem evangeliju Jezusu vstopi v hišo dveh sester, Marte in Marije. Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo, medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari in je v nekem trenutku se je Jezusu pritoževala nad Marijo. Jezus ji je odgovoril: ‘Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet’.

S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki Marta tvega, in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti, dobro si zapomnite to besedo, prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, z njegovim srcem, bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posedeš tja, ti pa delaš naprej, je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet.

Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: ‘Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti s postrežbo za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?’ Da bi ga sprejeli, ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.

Če jo tako, razumemo, da postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Dejansko je vedno več zavetišč in gostišč, vendar pa se v teh okoljih vedno ne udejanja tista prava gostoljubnost. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved.

Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga ‘zapravljate’, da prisluhnete vašim otrokom, starim staršem, ostarelim? ‘Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!’ Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne! Poslušati! V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

 

Pripravil: Ervin Mozetič