Nedelja, 18. oktober: 29. navadna nedelja – misijonska nedelja

Na misijonsko nedeljo bi pričakovali kakšen drug evangelij, a očitno nas tudi današnji želi povabiti k razmisleku o našem oznanjevanju. Poglejmo, kaj lahko iz njega izluščimo.

Namen vprašanja, ki vodi sodelavce farizejev, je jasen. Ujeti Jezusa v besedi. V enem samem stavku pa povedo tudi vse o odnosu do Jezusa. Pravijo: Vemo, da si resnicoljuben in da res učiš tako živeti, kot hoče Bog. Torej vedo, da je Jezus pravičen in dober.  Govori in dela tako kot Bog pričakuje od vernika, zakaj ga je potrebno skušati? Odgovor je preprost in jasen, tudi njim samim. Na poti jim je in potrebno ga je odstraniti. Zaradi Jezusovega vpliva ljudstvo ni več tako slepo in pokorno in od kar Jezus nastopa nimajo toliko koristi, kot so jo imeli pred tem. Kje naj nastavijo past?

Preprosto! Nastavili jo bodo tam, kjer je najbolj gotovo, da se bo ujel. Cesar je sovražnik, a hkrati nujno zlo. Nihče ga ne mara, ne oni, ne ljudstvo. Vsi govorijo o krivici, da morajo plačevati davke, vendar javno si tega ne upajo govoriti. Jezus, ki je resnicoljuben, bo najbrž to povedal javno, zato pa ga lahko tožijo in obsodijo. Kakšna pokvarjenost! Tisto, kar vsi mislijo, kar vsi vedo, še več, tisto s čemer se tudi vsi strinjajo tj. da je plačevati davke tujcu krivica, to bodo uporabili proti poštenemu verniku! A Jezus je preveč pameten, da bi ga mogli ujeti v tako poceni zanko. Za past se bodo morali še potruditi, pokvarjenost pa ostaja.

Jezus se je tokrat izmaknil zanki. Ni se spopadel s takratno  oblastjo v shodnici, ampak je naprej zavzeto skrbel za dvanajstere, jih opogumljal in usposabljal za misijonsko delovanje. Vedel je, da sam ne bo zmagal proti hinavščini. Podobno so mnogi pogumni oznanjevalci ubirali različne poti do oznanila ter obšli nastavljene zanke. Papež Janez Pavel II. se je zavedal svoje nemoči v samem jedru vodstva Cerkve – v Rimski kuriji, ki bi jo moral temeljito reformirati – , zato je odšel med ljudi in uvedel misijonska potovanja. Tam je nagovarjal množice, med njimi budil ljubezen do Kristusove Cerkve, hkrati pa pripravljal teren za potrebno reformo. Sedanji papež se je naslonil na ljudi. S svojimi vsakodnevnimi jutranjimi razmišljanji prek interneta napaja ves svet, množice nagovarja preprosto in s tem jemlje moč svojim hudim nasprotnikom  v Rimski kuriji. S podporo ljudstva ima več moči, da spreminja tudi vodstvo.

Mi nismo ne Kristus, ne vplivni papeži. Smo le ubogi verniki. Danes je misijonska nedelja. Papež nas vabi, kakor  pravi v poslanici za misijonski dan citiram:

Ta dan nas vabi k ponovnemu premišljevanju o poslanstvu v osrčju krščanske vere. Cerkev je namreč misijonska po naravi; če to ne bi bila, ne bi bila več Kristusova Cerkev, ampak eno izmed združenj, ki bi kaj kmalu iztrošilo svoj smisel in izginilo. V svetu, zmedenem zaradi mnogih utvar, velikega nezadovoljstva in raztrganem zaradi bratomornih vojn, ki po krivičnem prizadenejo najbolj nedolžne, smo poklicani, da si zastavimo nekaj vprašanj, ki se dotikajo naše krščanske istovetnosti in odgovornosti, ki jo imamo kot verniki. Kaj je temelj misijona? Kaj je srce misijona? Katere življenjske drže so misijon?

Svet najbolj potrebuje evangelij Jezusa Kristusa. Po Cerkvi nadaljuje svoje poslanstvo usmiljenega Samarijana in zdravi krvaveče rane človeštva; nadaljuje poslanstvo Dobrega Pastirja in neprestano išče izgubljene na krivih in brezciljnih poteh. Hvala Bogu ne manjka pomenljivih izkušenj, ki pričujejo o moči preobrazbe evangelija. Lahko pomislimo na mnoga pričevanja o tem, kako evangelij pomaga premagovati zapiranje, spopade in rasizem ter spodbuja spravo, bratstvo in deljenje dobrin.

Misijon Cerkvi govori, da ni sama sebi namen, temveč orodje in posrednica kraljestva. Cerkev, ki je zazrta sama vase in se veseli zemeljskih uspehov, ni Kristusova Cerkev, njegovo križano in poveličano telo. Zato moramo imeti veliko raje »obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastne varnosti«.

Papež nas torej vabi k veselemu oznanjevanju v Cerkvi. Mislim, da so pasti v naši Cerkvi danes prav takšne, kot so bile v Jezusovem času. Na nas je, da se povezujemo najprej s tistimi, ki ne iščejo, kako bi nas ujeli v besedi.

V laži ni veselja. Resnica pa je vedno križana. Ne imejmo pred seboj strahu, ampak veselje, ki ga daje mirna vest in navdušenje nad Kristusom. Naredimo tisto, kar nam vest naroča. Bodimo zvesti Bogu, čeprav ne moremo storiti veliko. Vsak droben korak šteje, naj bo le narejen vedno v pravi smeri.

Kako preprosto lahko razumemo, kaj je naša naloga, da bomo resnični misijonarji. Bodimo kakor otroci. Odpovejmo se svojim predstavam in samovolji ter sprejmimo Njegovo voljo za življenjsko vodilo. Brez dvoma nas bo ta vodila v ljubečo skrb za bližnjega, še posebej za najbolj trpečega. Ne zadošča, da živimo za drugega, zanj moramo tudi umreti, še več, ne herojske smrti, ampak v preziru in zasmehovanju, ker se borimo za božjo ljubezen, za Njegovo resnico … Tu se začne naše misijonsko delo. Naj traja vse življenje, ne le na misijonsko nedeljo.

Naj zaključim s papeževim povabilom: Ne pustimo, da nam ukradejo veselje do evangelizacije! … Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko ljubezen.

 

Pripravil: Ervin Mozetič