25. oktober: 30. navadna nedelja

Današnji evangelij  nas spominja, da je celotna Božja postava povzeta v ljubezni do Boga in do bližnjega. Evangelist Matej pripoveduje, da so nekateri farizeji zopet hoteli skušati Jezusa. Eden izmed njih mu je zastavil vprašanje: ‘Učenik, katera je največja zapoved v postavi?’ Jezus mu je odgovoril z besedami iz Pete Mojzesove knjige: ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.’ Lahko bi se zaustavil tukaj, a je dodal nekaj, kar ga učitelj postave ni vprašal: ‘Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.’ Jezus si je ni izmislil, vzel jo je iz Tretje Mojzesove knjige. Njegova novost je ravno v tem, da je povezal ti dve zapovedi, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ter tako izpostavil, da sta neločljivi in se med seboj dopolnjujeta, sta dve plati iste medalje. Ni mogoče ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. In ni mogoče ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga.

Vidno znamenje, ki ga kristjan lahko izkaže, da bi v svetu pričeval o Božji ljubezni, je ravno bratska ljubezen. Zapoved ljubezni do Boga in bližnjega ni prva zato, ker je na vrhu seznama zapovedi. Jezus je ne postavi na vrh, ampak v središče, in to zato, ker je srce, iz katerega mora vse izhajati in h kateremu se mora vse vračati ter se nanj sklicevati.

V luči te Jezusove besede je ljubezen merilo vere in vera je duša ljubezni. Ne moremo več ločevati verskega življenja, pobožnega življenja, od služenja bratom, tistim konkretnim bratom, ki jih srečamo. Ne moremo več ločevati molitve, srečanja z Bogom v zakramentih, od poslušanja drugega, od bližine njegovemu življenju, predvsem njegovim ranam. Ljubezen je merilo vere. Vprašajmo se, kako je z našo vero? Verovati je vprašanje ljubezni. Vera je duša ljubezni.

Sredi goščave zapovedi in predpisov, danes bi temu rekli legalizmi, nam Jezus pokaže na dvoje obličij: Očetovo obličje in obličje brata. Ne dá nam dveh formul ali dveh zapovedi, ampak nam izroči dve obličji, oziroma eno samo obličje: obličje Boga, ki odseva na mnogih obličjih, kajti na obličju vsakega brata, predvsem najmanjšega, krhkega in nezaščitenega, je navzoča podoba samega Boga. Ko srečamo enega od teh bratov, se moramo vprašati, ali smo zmožni v njem prepoznati Božje obličje.

Jezus na ta način vsakemu človeku daje temeljni kriterij, na katerega naj postavimo svoje življenje. Predvsem pa nam je dal svojega Svetega Duha, ki nam pomaga ljubiti Boga in bližnjega, kot ga on ljubi, s svobodnim in darežljivim srcem.

Poklicani smo k ljubezni, k dejavni ljubezni. To je naša najbolj vzvišena poklicanost in z njo je povezano tudi veselje krščanskega upanja. Kdor ljubi, ima veselje upanja, veselje, da bo srečal veliko ljubezen, ki je Gospod.

Apostol Pavel nas opozarja pred nevarnostjo, da naša ljubezen ne bi bila hinavska. Vprašati se torej moramo, kdaj do tega pride in kako smo lahko prepričani, da je naša ljubezen iskrena, da je pristna, da se ne pretvarjamo.

Hinavščina se lahko vrine vsepovsod, tudi v naš način, kako ljubimo. To se zgodi, ko ima naša ljubezen nek interes in je spodbujena z osebnimi interesi; Za vsem tem je napačna in varljiva ideja, da smo dobri, če ljubimo. Kakor da bi ljubezen bila neka človekova stvaritev, proizvod našega srca. A ljubezen je predvsem milost, je dar. Da lahko ljubimo, je Božji dar in zanj moramo prositi. In Bog nam ga z veseljem dá, če ga prosimo. Ljubezen se ne more izraziti v srečanju z drugimi, če prej ni rojena iz srečanja s ponižnim in usmiljenim Jezusovim obličjem.

Gospod pred nami odpira pot osvoboditve in odrešitve. To je možnost, da tudi mi živimo največjo zapoved ljubezni in postanemo orodja Božje ljubezni. Do tega pa pride, ko pustimo, da nas Kristus ozdravi in nam obnovi srce. On je tisti, ki nam kljub naši majhnosti in uboštvu daje doživeti Očetovo sočutje in poveličevati čudovita dela njegove ljubezni. Tako razumemo, da vse, kar lahko živimo in delamo za brate, ni drugega kot odgovor na to, kar je Bog storil in še naprej dela za nas.

Vsi namreč imamo izkušnjo, da ne živimo v polnosti ali kakor bi morali živeti zapoved ljubezni. A tudi to je milost. Pomaga nam razumeti, da mi sami nismo zmožno zares ljubiti. Potrebujemo, da Gospod stalno obnavlja ta dar v našem srcu, in sicer po izkušnji njegovega neskončnega usmiljenja. Na ta način bomo ponovno začeli ceniti male, preproste in običajne stvari. Sposobni bomo ljubiti druge, kakor jih ljubi Bog, jim želeli dobro, da bi postali sveti, prijatelji Boga. Zadovoljni bomo, da bomo blizu revnemu in ponižnemu, kakor to počne Jezus z nami, ko smo daleč od njega; da se bomo sklanjali k nogam bratov kakor on, dobri Samarijan, to dela z nami, s svojim sočutjem in odpuščanjem.

To  je skrivnost veselja v upanju. Vemo namreč, da se Božja ljubezen ne zmanjša v nobeni okoliščini, niti v naših neuspehih ne. Povabim vas, da s srcem, ki sta ga obiskali in kjer prebivata Božja milost in zvestoba, živimo v veselju upanja, ko podarjamo bratom, kolikor pač lahko, tisto, kar vsak dan prejemamo od Boga.

Po priprošnji Marije, naše Matere, se odprimo za sprejem  daru ljubezni, da bomo vedno hodili v tej postavi dveh obličij, ki je eno samo obličje, v postavi ljubezni.

Pripravil: Ervin Mozetič