Ponedeljek, 19. oktober: Kdo me je postavil za sodnika?

Pogled se mi je ustavil pri Jezusovem odgovoru na prošnjo enega izmed dveh bratov, ki sta bila v sporu. Na prošnjo: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« Mu je Jezus odgovoril: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« (prim. Lk 12,13-14). Zakaj se Jezus brani, da bi posredoval v sporu?

Kako to, da Jezus ne prevzame vloge sodnika ali delivca?! Saj je vendar Bog. Skušajmo iz Jezusove drže izluščiti odgovore na to vprašanje. Prvo, kar lahko ugotovimo je, da Jezus nikoli ne zlorabi svoje moči, da bi se postavljal nad drugega. Prišel je v ponižnosti in do konca ostaja ponižen. Postal je človek, da bi nam bil blizu, zato vedno ostaja človek, čeprav bi v naših očeh kdaj veliko raje videli, da bi pokazal svojo moč. Torej Bog ostaja vedno ponižen!

Jezus se v človeka potopi, ga vedno skuša razumeti. Nikoli ne govori mimo človeka. Najprej vidi globoko v srce. Zato smo danes slišali opomin obema: Življenje ni iz bogastva. To mora slišati tisti, ki si želi dediščine, kot drugi, ki si jo mogoče po krivici lasti. Jezus z globokim pogledom vidi v srce.

Jezus se ne postavlja na eno ali drugo stran, preden ne pove resnice o odnosu, resnice o stvareh. Ključna je resnica, ne kdo bo zmagal. Zato vedno pojasnjuje, pripoveduje v prilikah, da bi nas prebudil k razmišljanju.

Prepričan sem, da Jezusa odnosi, ki jih vidi oz. v katere stopa, vedno bolijo. Ve, kaj je v srcu drugega, pozna njegove zmote in zablode, a nikoli ne uporabi sile, da bi bližnjega spreminjal. On vedno pušča svobodo. Nikoli je ne vzame. Svoboda bližnjega je zanj nedotakljiva. Kljub temu, da ta gre v napačno smer, ne uporabi sile.

Zato pa vedno trpi. Jezus ne dela sile drugemu, težo trpljenja pa prevzema nase. Čeprav ve, da bo krivica povzročila trpljenje, ne poseže po moči, ampak krivico sprejema nase. Je kakor jagnje, ki pred strižci umolkne. Nosi naše bolečine in naš grehe.

Kako drugačni so pogosto naši odnosi! Mislim, da najbolje poznamo dve skrajnosti. Če pogledamo v današnji primer, bi med nami lahko našli predvsem dva odziva. Prvi je: To se me ne tiče. Problem vržemo čez rame in odidemo. Drugi pa: Z neverjetno angažiranostjo, ki nima ne repa ne glave, se vtikamo v odnose ali v druge, ki se po naših predstavah morajo spremeniti, silimo dva, naj se spravita, naj se pogovorita, naj rešita, kar se je zapletlo.

Pri obeh držah zmanjka tista prava Ljubezen. Vrtimo se okrog lastnih interesov, ne vidimo bližnjih, ampak le svoj prav in svojo korist. Nihče pa ne bi trpel. Jezus je drugačen. V njegovi drži se vedno zrcalijo vse njegove temeljne vrline: ostaja ponižen, gleda in vidi v globino človeka, vedno in povsod je zanj ključna resnica, pušča svobodo bližnjemu, vedno trpi za drugega, ker verjamem v moč darovanega trpljenja.

To je ljubezen! Ljubezen, ki bolj odrešuje s trpljenjem kot z besedami in celo bolj kot z dejanji.

Pripravil: Ervin Mozetič