Nedelja, 8. november: Zahvalna nedelja

Znati se zahvaliti, znati hvaliti, kar Gospod dela za nas. Kako zelo pomembno je to! Vprašajmo se torej, ali smo sposobni izreči ‘hvala’? Kolikokrat rečemo ‘hvala’ v družini, v skupnosti, v Cerkvi? Kolikokrat rečemo ‘hvala’ tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse samoumevno. In to se zgodi tudi v odnosu do Boga. Zelo lahko je iti do Gospoda ter ga nekaj prositi, toda vrniti se in se zahvaliti….

Na ta dan nam je predlagan en zgled, še več, Zgled (z veliko začetnico) na katerega je potrebno gledati, zgled Marije, naše Matere. Marija je potem, ko je sprejela angelovo oznanilo, pustila, da je iz njenega srca privrela pesem hvale in zahvale Bogu: ‘Moja duša poveličuje Gospoda…’ Marijo prosimo, naj nam pomaga razumeti, da je vse Božji dar in da se bomo znali zahvaljevati. Zagotavljam vam, tedaj bo naše veselje popolno. Samo v tistem, ki se zna zahvaliti, je popolno veselje.

Da se znamo zahvaliti  je potrebna ponižnost.

Marijino srce je, bolj kot katerokoli drugo, sposobno sprejeti Božje darove. In Bog, da je postal človek, je izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ni živela v bogatih palačah oblasti, ki ni storila nič podjetnega. Vprašajmo se, dobro nam bo delo, če smo pripravljeni sprejeti Božje darove, ali pa se raje želimo zapreti v materialne gotovosti, v intelektualne gotovosti, v gotovosti naših projektov.

Življenje nam ne uide. Gre skozi nas in nas gane in to je strast. Ko sem enkrat odprt za življenje in druge, za tistega, ki je ob meni, se ustvari srečanje, in v tem srečanju se daje smisel. Vsi hočemo imeti  smisel življenja. In zato, kadar srečamo smisel, je kakor če bi se nam razširila duša. Temu smislu moramo dati ime, dati mu obliko, ki ga bo odprla. Na nek način izraziti tisto, kar se nam je zgodilo. To je Stvaritev.

Poleg tega, ko se zavemo, da ima življenje smisel in da je ta smisel neizpodbiten, moramo praznovati. Potrebujemo praznik kot človeški izraz praznovanja smisla. In tako najdemo najgloblji smisel, ki ga lahko imamo. Čustvo, ki obstaja med nami. To čustvo je hvaležnost.

Zato razmišljam o hvaležnosti. Suženj ne more biti hvaležen, hvaležni smo lahko le, če se čutimo svobodne in obdarjene. Sprašujem se, zakaj se otrok pogosto tako težko zahvali? Ker ima občutek, da mu vse pripada oz. da je krivica, če nima vsega. Zakaj tako? Ker se giblje znotraj dolžnosti, prepovedi in zapovedi, ne pa znotraj svobodne obdarjenosti. Bog nam je vse podaril. Vse je dar, je brezmejna božja svoboda in ljubezen do nas. Vsakega je svobodno poklical v življenje, se ga veseli, vanj verjame in nanj stavi. In mi?

Jezus prihaja, da nam govori o veselju, o življenju, o svobodi, o čudoviti božji ljubezni, o življenju kot daru. Vse je dar in iz tega izvira svobodno veselje in hvaležnost. Poglejmo, kako se lahko vsak dan Bogu zahvaljujemo za dar življenja. Življenje lahko razumemo kot dar na treh ravneh: na telesni, duševni in na duhovni.

Vse je dar na telesni ravni. Bog želi, da se veselimo tega, kar smo telesno. Da čutimo lepoto, ki jo zaznavamo s svojimi čuti: vid, sluh, okus in tip. Jezus sam se je veselil življenja, občudoval naravo in jo doživljal scela. Želi, da pojemo hvalnico stvarstvu s Frančiškom Asiškim. Da se veselimo, tega, kar lahko slišimo in kar lahko izgovarjamo in pojemo. Bog želi, da se veselimo tega, kar okušamo. Veseli se, da lahko otipljemo in z nežnostjo pokažemo veselje nad stvarstvom okrog nas. Vse to nam je podarjeno in vse to smo povabljeni podarjati – služiti, ne pa se napihovati in postavljati nad druge.

Vse je dar na ravni našega doživljanja. Jezus je polno doživljal svoj notranji svet: se vselil in jokal. Bog nam podarja svet slikovitega doživljanja: veselja in žalosti, hvaležnosti in jeze, navdušenja in obupovanja, ljubezni in sovraštva, sočutja in prezira. Bog želi, da vanj vstopamo svobodno, se med njim svobodno sprehajamo in svobodno odločamo za dobro. Svobodni smo da ljubimo ali sovražimo. Bog nas vabi k izbiri tistega, kar prinaša resnično veselje.

Vse je dar na ravni mišljenja. Jezus nas vabi, da odprto razmišljamo ob njegovih prilikah. Sogovornikom pogosto ne daje jasnih odgovorov, ampak jih vabi na pot razmišljanja – kdo je moj bližnji, kaj je največja zapoved, kako je z večnim življenjem itd. Odpira nam pogled, vabi nas k ustvarjalnemu razmišljanju in želi, da se svobodno odločamo za dobro.

Vabim vas, da se Bogu iz srca zahvalimo, da verjame v nas kot svoje otroke, da nam daje sebe in svet v roke, da svobodno z vsem upravljamo. Pogosto imamo vsega v obilju, le svobode se bojimo. Naj se vadimo živeti v svobodi in hvaležnosti.

 

Pripravil: Ervin Mozetič