Sobota, 7. november: Ne moremo služiti Bogu in mamonu

Objavljeno: 02. 11. 2020

|

Sobota, 7. november: Ne moremo služiti Bogu in mamonu

pravi Jezus. Kaj naj to pomeni? Pogosto se mamon razlaga s pojmom bogastvo. Vendar če pogledamo v korenine naše karizme, veliki svetniki kot je Vincencij Pavelski ali pa Mati Terezija niso grajali bogatih, ampak so od njih pričakovali, da to, kar imajo, delijo z drugimi. Bogastvo namreč ni tako hud problem, kot bi mogoče včasih radi. Mi smo se vsemu odpovedali, lahko kdo od posvečenih reče, pa smo bolj navezani na vsako svojo stvar kot bogati. Kaj je torej jedro problema?

Jezus pojasni, kaj razume pod besedo služiti: pravi ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Služiti pomeni ljubiti oz. se držati. Ob tem pa stvar lahko postane jasna, če naredimo preprost poskus. Če ljubim sebe, tj. se objamem – ne morem v ta objem spraviti nikogar – drži? A tudi če objamem drugega, ne morem v ta objem spraviti še koga. Torej ne smem nikogar ljubiti? Da, to je bila tudi ena od razlaga v zgodovini Cerkve – posebna prijateljstva so bila prepovedana. A če ne ljubim sebe in ne ljubim drugega, ne morem ljubiti Boga. Kako naj torej ljubim in objemam sebe in drugega? Tako kot pravi evangelij v nadaljevanju: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Objeti moramo Boga, ki je tako velik, da je med Njim in menoj potem dovolj prostora za vsakega. Še več, On sam je hkrati tudi tako majhen, tako tih in skrit, da se izniči in lahko objamem njega in sem hkrati objet sam, ker se on izniči, da bi lahko čutil svojo ljubezen in v njej srečeval Njegovo. Preprosto in veličastno hkrati – to je božja ljubezen!

Torej bi lahko rekli, da mamon ni zgrešena stvar, ampak zgrešen odnos. Ni problem ne v tem, da imam rad sebe, ne da imam rad bližnjega, ne da imam rad različne stvari. Problem je, če karkoli postavim pred Boga in če karkoli ljubim ne da bi pri tem objel Boga.

No, ni pa tako preprosto živeti, to kar sedaj razmišljamo. Sami sebi smo vseeno najbližji in najbolj pri roki, zato se tam hitro ustavimo. In če nam je kdo posebej pri srcu, bi ga tudi ne izpustili iz rok. Brez božje pomoči, brez njegove milosti in priprošnje božje matere Marije in njenega ženina Svetega Jožefa tega ne bomo zmogli. Pa tudi brez njihovih zgledov ne.

Poglejmo še nekaj korakov Marijinega odpovedovanja mamonu. Marija je bila zaročena z Jožefom in Bog je poslal angela, ki ji je oznanil, da bo spočela od Svetega Duha. Marija se je prestrašila in rekla: Kako se bo to zgodilo? Odprla se je Bogu in se odpovedala strahu, da ne bo zmogla in da bo pred ljudmi izpadla grda.

Ko je šla proti Betlehemu, da se popiše pred cesarjem, je morala sprejeti sramoto zavrženosti. Zanjo ni bilo prostora med njenimi, v prenočišču. Morala je položiti Jezusa v jasli.

Bila je na begu zaradi kralja Heroda. In sprejeti je morala popolno izkoreninjenost. V tujini, bi lahko rekli, je zanju skrbel le Bog.

Ko se je vrnila je morala sprejeti sramoto obtožbe, ki je letela na sina: Narod hujska! Zločinec je! Sramota popolnega izničenja lastne vrednosti.

Vse to so koraki, s katerimi Bog prečiščuje svoje najdražje. Ljubiti tako, da je vedno na prvem mestu Božje kraljestvo in da je v njem dovolj prostora za vsakega. Ni lahko, a je mogoče.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

 

Povej naprej.