Sreda, 4. november: Sovražiti očeta, mater …

Zdi se, da današnji evangelij posebej za starše ni ravno navdušujoč. Saj smo slišali, da Jezus pravi, da ni mogoče iti za njim, če ne sovražimo oz. zavračamo svojih staršev. A Bog mora videti za tem naročilom nekaj globljega! K čemu nas dejansko vabi, ko govori o sovraštvu oz. zavračanju, lahko spoznamo ob pogledu na Jezusov odnos do svoje matere. Kdaj je on zavrnil svojo mater? Že kot dvanajstletni deček, ko sta ga starša po treh dneh iskanja našla v templju, jima je rekel: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49). Kasneje pa ji v Kani Galilejski reče: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« (Jn 2,4).

Zavračanje staršev in svojih najbližjih Jezus torej razume kot nujo, kadar ti pozabijo na božjo voljo, na božji načrt, ki je višji od vseh naših predstav in želja. Marija pri tako grobi zavrnitvi ni protestirala, ampak je vse besede svojega sina skrbno ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Takšna drža zahteva ogromno notranje moči, sprejemanja križa in vaje v odpovedovanju. To pa Jezus predstavlja kot temeljni princip hoje za njim.

Kako težko se je odpovedovati lažnim predstavam o svobodi, zabavi in moči. Pa vendar je pot do sreče, na katero nas vabi Jezus tesno povezana prav s tem. Nedvomno si vsi želimo brezmejne svobode, a bi do nje radi prišli po bližnjicah tega sveta. V nas je položeno tudi hrepenenje po veselju. Tudi to bi radi dosegli po logiki tega sveta. Prav tako si predstavljamo srečo v obilju in moči, ki nam dasta občutek pomembnosti. A Jezus nas vabi na pot preprostosti in uboštva, ker ve, da bližnjice ne osrečujejo.

Torej hoja za Jezusom ni nič drugega kot pot do trajne sreče, ta pot pa je mogoča le, če v zakup vzamemo težo odpovedi. Če nas na tej poti ovirajo najbližji, smo jih po Jezusovih besedah dolžni zavreči oz. sovražiti. Da pa bi se zmogli odtrgati od tako zelo domačih poti in predstav, je vaja v odpovedi za kristjana nujna.

Jezus s tem utemeljuje, da je v hoji za njim najpomembnejše izročiti vse njemu v roke. Izročiti se njemu, odpovedati se vsemu, je zanj temeljna priprava, je tako temeljno, kakor imeti dovolj materiala za gradnjo stolpa oz. dovolj vojakov za spopad s sovražnikom. Odpovedati se čemu? Predvsem gotovosti, svojim predstavam.

Treba je izgubiti vse… Nihče nas ne sili, povabljeni smo. A povabilo je k ‘vsemu ali nič’… S križem se ne da trgovati, se ne da pogajati: ali se ga oklenemo ali ga zavrnemo. Če se odločimo, da ga zavrnemo, bo naše življenje ostalo v naših rokah, zaprto v kletko drobnjakarskih trenutkov našega obzorja. Če ga objamemo, v tej sami odločitvi izgubimo življenje, ga pustimo v božjih rokah, v božjem času in nam bo vrnjeno, a na drug način.

 

Pripravil: Ervin Mozetič