15. november: 33. nedelja med letom

V vsakem primeru lahko spoznamo, da Jezus govori o tem, da nam je Bog življenje podaril, zato od nas pričakuje, da ga podarjamo. Še več, nimamo pravice nad njim, ampak smo najemniki in smo ga dolžni vedno znova razprostreti pred Gospodarjem, ki prihaja iskat sadove.

Prilika o talentih nam govori, da smo poklicani v življenje s svojimi darovi, da bi iz njih naredili kar največ. Pomnožili naj bi ‘začetni kapital’, razvili naj bi se v največji možni meri. Bog, kot skrben gospodar želi, da se zavedamo, da nam je življenje dano v upravljanje in ne v last. On sam pričakuje obresti. Kaj so te obresti? Bog pričakuje, da razvijam vse svoje sposobnosti in v sebi upodobim končno podobo, ki si jo je zamislil že ob spočetju. Vse kar smo, je Bog namenil kot dar za nas, ki naj bi se razvijal v dar za druge.

Pomen tega je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja Jezusa, služabniki smo mi in talenti so imetje, ki nam ga je Gospod zaupal. V čem je to imetje? To je Njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje…, skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo! Medtem ko v splošni rabi izraža pojem ‘talent’ izredno kvaliteto posameznika, na primer glasbeni talent, športni, itd., pa talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih On zaupa, da bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal ‘hudobni in leni služabnik’ (v. 26), pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost ljubezni. Strah pred tveganjem v ljubezni, nas ohromi. Jezus od nas ne zahteva, da Njegovo milost ohranimo v trezorju, ne, tega Jezus od nas ne zahteva, temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: ‘Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje; vzemi jih in na veliko uporabljaj.’ In mi, kaj smo storili? Koga smo ‘okužili’ s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in  neprimerno, lahko postane kraj pomnožitve talentov. Ni namreč že v naprej izključenih situacij ali krajev za krščansko navzočnost in pričevanje. Pričevanje, ki ga Jezus od nas zahteva pa ni zaprto, odprto je in je odvisno od nas.

Ta prilika nas spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega upanja v Kristusa, naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo, da očisti ter prenovi. Tako tudi odpuščanja, ki nam ga je Gospod še posebej podelil v zakramentu sprave, ne držimo zaprtega v nas samih, temveč pustimo, da sprosti svojo moč ter podre tiste zidove, ki jih je zgradila naša sebičnost, nam da moč, da napravimo prvi korak pri ohromljenih odnosih, da začnemo s pogovorom, kjer ni komuniciranja… In tako naprej. Delati torej tako, da bodo ti talenti, ta darila, ti darovi, ki nam jih je Gospod dal, za druge, da se bodo množili in s pričevanjem obrodili sadove.

Talenti, bogastvo, vse to kar mi je Bog dal duhovnega – dobroto, Božjo Besedo; kako skrbim, da to raste v drugih? Ali vse to samo hranim v trezorju?

Poleg tega pa Gospod ne daje vsem istih stvari ter na isti način. Osebno nas namreč pozna ter nam zaupa tisto, kar je ravno prav za nas. Vendar pa vsem da nekaj skupnega in to je njegovo neizmerno zaupanje. Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč Mu zaupanje vrnimo z zaupanjem. Devica Marija je to udejanjila na najlepši in najpopolnejši način. Ona je prejela in sprejela najbolj odličen dar, Jezusa osebno, in ga človeštvu darovala z velikodušnim srcem. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo ‘dobri in zvesti služabniki’ in tako deležni ‘veselja našega Gospoda’.

Vsak dan se vprašajmo, kaj ima od moje vere moj bližnji. Kaj prinaša moj dar – moja vera, moje sposobnosti, moj denar – tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnoži svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem, ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?

Papež Frančišek nas vabi, da gremo k najbolj oddaljenim, najbolj obrobnim. Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Zakopati talentov ne smem! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim talentom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano – obup in lenoba bosta kaznovana!

Ob pogledu na ljudi okrog sebe in ob misli nase, se mi zastavlja vprašanje: Ali vem, koliko talentov sem prejel in koliko sem jih že pridobil? Ali vem, koliko talentov so prejeli drugi in koliko so jih pridobili? Odgovor zame je preprost: Ne! Nikakor ne morem vedeti ne zase, ne za druge. Slutim lahko, da sem len in bi moral narediti več. Mogoče pa sem grozljivo len in sem glede na talente naredil strašansko malo! Kdo ima odgovor zame in za druge? Samo Bog.

 

Pripravil: Ervin Mozetič