Petek, 13. november: Ostati navezani na lepote tega sveta

Dve nevarnosti zalezujeta vernike: skušnjava pobožanstvenja zemeljskih stvari, in malikovanje navad, kot da bo vse trajalo za vedno. A edina večna lepota je lepota Boga.

Velika lepota je Bog. O tem govori tudi psalm 19: ‘Nebesa razglašajo Božjo slavo’.  Človekov problem pa je, da se pogosto klanja tistemu, kar je samo odsev nekega sijaja, ki bo nekega dne prav tako ugasnilo, ali pa postane vdan užitkom, ki so še bolj minljivi.

Ljudje se zaustavijo pri lepoti, ne da bi šli onkraj. Oprijeli so se tega malikovanja, presunjeni so ob moči in energiji teh stvari. Niso pomislili, kako je šele močan njihov vladar, saj jih je ustvaril On, ki je izvor in tvorec te lepote. Gledati mnoge lepe stvar, ne da bi pomislili na njihov konec, je malikovalstvo. In vsi smo v nevarnosti, da podležemo temu malikovanju, navezanosti na tukajšnje lepote brez pogleda na Boga. Verjamemo, da so stvari skorajda bogovi, da ne bodo nikoli minile. Pozabimo na njihov zaton.

Druga nevarnost je malikovanje navad, zaradi katerega srce postane gluho. Jezus v evangeliju govori o ljudeh v Noetovih dneh in o tistih v Sodomi: ‘jedli so in pili, se ženili in se možile’, ne da bi skrbeli za kaj drugega, vse dokler niso prišli potop, ognjeni in žveplov dež, popolno uničenje.

Vse je navada. Naše življenje je pač takšno: Tako živimo, ne da bi mislili na zaton tega načina življenja. To je malikovanje: Biti navezani na navade, ne da bi pomislili, da se bo tudi to končalo. Cerkev pa nas usmerja, da gledamo na konec teh stvari. Tudi navade lahko postanejo bogovi. Kakor bo lepota končala v neki drugi lepoti, tako bo naša navada končala v večnosti, v neki drugi ‘navadi’. To je Bog.
Pogled je vedno treba usmeriti onkraj, na ‘končno navado’, na edinega Boga, ki je onkraj konca ustvarjenih stvari. Tako uči tudi Cerkev v teh zadnjih dneh liturgičnega leta, da ne bi naredili usodne napake in se ozrli čez ramena, kot se je to zgodilo Lotovi ženi. Imeti moramo gotovost, da če je življenje lepo, bo zelo lep tudi zaton.

Mi verniki nismo ljudje, ki se obračamo nazaj, ki se umikamo; smo ljudje, ki gredo naprej. Vedno iti naprej v tem življenju, ob tem gledati lepoto, z vsemi navadami, ki jih imamo, a brez da bi jih pobožanstvili. Kajti končale se bodo. Naj bodo te male lepote, ki odsevajo veliko lepoto, naše navade, da bi živeli v večni pesmi, v zrenju Božje slave.

 

Pripravil: Ervin Mozetič