Sobota, 14. november: Ali bo Sin človekov našel vero na zemlji

Današnja prilika vsebuje  pomemben nauk: da je treba vedno moliti in se nikoli naveličati. Ne gre torej za neko občasno molitev, kadar se mi ljubi. Jezus pravi, da je treba »vedno moliti in se nikoli utruditi«, kar nam približa s primerom vdove in sodnika.

Sodnik je predstavljal pomembno osebnost in bil poklican izrekati sodbe na osnovi Mojzesove Postave. Svetopisemsko izročilo je zato priporočalo, da so sodniki bili bogaboječe osebe, verne, nepristranske in nepodkupljive. Sodnik iz prilike pa »se ni bal Boga in se ni menil za človeka« (Lk 18,2). Bil je nepravičen in brez vesti, ni se bal postave, ampak je delal, kar je hotel. Nanj se je obrnila vdova, da bi ji pomagal do pravice. Vdove so poleg sirot in tujcev bile najšibkejše družbene kategorije. Pravice, ki so jim bile zagotovljene s postavo, so jim bile zlahka poteptane, saj so bili sami in brez zaščite, s težavo so kaj veljali. Pred sodnikovo brezbrižnostjo, vdova poseže po svojem edinem orožju: vztrajno nadaljuje z nadlegovanjem in ga prosi. Ravno s to vztrajnostjo doseže svoj cilj. Sodnik jo namreč na določeni točki usliši. Ne zaradi usmiljenja in ne zaradi vesti.

Jezus iz prilike potegne dvojni zaključek: če je vdovi uspelo s svojimi vztrajnimi prošnjami ukloniti krivičnega sodnika, koliko bolj bo Bog, ki je dobri in pravični Oče, »pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu«, ne bo odlašal, ampak jim bo hitro pomagal.

Zato Jezus spodbuja k neutrudni molitvi. »Vsi doživljamo trenutke utrujenosti in obupanosti, predvsem kadar se naša molitev zdi neučinkovita. A Jezus nam zagotavlja, da Bog za razliko od krivičnega sodnika brez odlašanja usliši svoje otroke, čeprav to ne pomeni v času in na način, kakor bi mi hoteli. Molitev ni čarobna palica. Pomaga nam ohranjati vero v Boga in se zanašati nanj, tudi kadar ne razumemo njegove volje. Za to nam daje zgled sam Jezus, ki je veliko molil.

Jezusova molitev, ki jo je Bog uslišal, nas vrača k Jezusovi molitvi v Getsemaniju. Ko ga je prevzela tesnoba, je Jezus prosil Očeta, naj ga osvobodi bridkega keliha trpljenja. A njegova molitev je bila prežeta z zaupanjem v Očeta, v celoti se je izročil njegovi volji: »Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti«. Kar je najbolj pomembno, je odnos z Očetom. Molitev »spremeni željo in jo oblikuje po Božji volji, kakršna koli že je, kajti kdor moli predvsem teži k združitvi z Bogom, ki je usmiljena Ljubezen«.

Prilika se zaključi z vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«. Ne smemo odnehati z molitvijo, četudi ta ne dobi odgovora. Molitev namreč vzdržuje vero, brez nje se vera opoteka. Prosimo Gospoda za vero, ki postane neutrudna in vztrajna molitev, kakor je to bila vdovina molitev v priliki; za vero, ki se hrani z željo po njegovem prihodu. In v molitvi doživljamo sočutje Boga, ki kakor Oče prihaja naproti svojim otrokom, poln usmiljene ljubezni.

 

Pripravil: Ervin Mozetič