Četrtek, 19. november: Jezus je jokal nad Jeruzalemom

Jezus se je zjokal nad Jeruzalemom, ker ni prepoznal Njega, ki prinaša mir. O tem nam pripoveduje evangeljski odlomek današnjega dne. Gospod je jokal zaradi zaprtosti srca mesta, ljudstva, ki je bilo izvoljeno. Ni imelo časa, da bi odprlo vrata Zanj. Bilo je prezaposleno in preveč zadovoljno s samim seboj. Tako Jezus še naprej trka na vrata, kot je potrkal na vrata Jeruzalemskega srca. Trka na vrata svojih bratov in svojih sester: na naša vrata, na vrata naših src, na vrata svoje Cerkve. Jeruzalem se je počutil zadovoljnega in mirnega glede svojega življenja, glede tistega, kar je imel. Ni hotel problemov. Ni potreboval Gospoda. Ni se zavedal, da potrebuje odrešenje. Zato je zaprl svoje srce pred Gospodom in ga ni sprejel.

V evangeljskem odlomku je Jezus mestu dejal: ‘O da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, tako pa je prikrito tvojim očem. Nisi spoznalo časa svojega obiskanja.’ Bilo ga je strah Gospodovega obiska; bilo ga je strah zastonjskosti Gospodovega obiska. Bilo je varno v tistem, kar je lahko upravljalo. Tudi mi smo varni v stvareh, ki jih lahko upravljamo … Toda Gospodovega obiska, njegovih presenečenj ne moremo upravljati. Mesto Jeruzalem se je balo odrešenja, ki pride po poti Gospodovih presenečenj. Balo se je Gospoda, svojega Ženina, svojega Ljubljenega. In tako Jezus joče. Kadar Gospod obišče svoje ljudstvo, nam prinese radost. Prinese nam spreobrnjenje. Vsi mi se ne bojimo veselja – ne – pač pa radosti, ki jo prinese Gospod, kajti te ne moremo obvladovati. Bojimo se spreobrnjenja, saj spreobrniti se, pomeni, pustiti, da nas vodi Gospod.

Jeruzalem je bil miren in zadovoljen. V templju je vse delovalo: duhovniki so opravljali daritve, ljudje so prihajali na romanja, pismouki so vse uredili tako, da je bilo jasno. Tudi zapovedi so bile jasne. A na ta način je imel Jeruzalem vrata zaprta.

Križ, ki je cena te zavrnitve, nam pokaže Jezusovo ljubezen. Le-ta pa je tisto, zaradi česar Jezus pogosto še danes joče nad svojo Cerkvijo. Sprašujem se, če smo mi kristjani, ki poznamo vero, katekizem, ki hodimo vsako nedeljo k maši, mi kristjani, mi pastirji – smo zadovoljni sami s seboj? Ker smo vse uredili ter ne potrebujemo nadaljnjih Gospodovih obiskov? … Tako Gospod še naprej trka na vrata vsakogar od nas in na vrata svoje Cerkve, na vrata pastirjev Cerkve. In vrata našega srca, vrata Cerkve, pastirjev, se ne odprejo; in Gospod joče, tudi danes. Izprašajmo si vest, kako smo v tem trenutku pred Bogom.

 

Pripravil: Ervin Mozetič