Kristus, kralj vesoljstva

Slovesni praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva okrona vsakič bogoslužno leto. Evangelij nam namreč predstavi Jezusovo kraljevo dostojanstvo na višku njegovega dela odrešenja in sicer na presenetljiv način. ‘Božji Maziljenec, izvoljeni, Kralj’ je brez moči in brez slave, saj je na križu, kjer se zdi, da je bolj premaganec kot pa zmagovalec. Njegovo kraljevo dostojanstvo je protislovno, saj je njegov prestol križ, njegova krona je iz trnja; nima žezla, temveč so mu v roko potisnili trs; ne nosi razkošnih oblačil, odvzeli so mu celo tuniko; nima bleščečih prstanov na prstih, temveč z žeblji prebodene roke; nima nobenega zaklada, temveč je prodan za 30 novcev.

Resnično, Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta, pa vendar ravno v njem, kot pravi apostol Pavel v drugem berilu, najdemo odrešenje in odpuščanje. Kajti veličina njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt, grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil vsako živo bitje. Ni nas obsodil, niti nas ni osvojil, nikoli ni prelomil naše svobode, temveč je šel naprej s ponižno ljubeznijo, ki vse opraviči, vse upa, vse prenaša. Samo ta ljubezen je premagala in še naprej premaguje naše največje nasprotnike: greh, smrt in strah.

Kako grozljiv prizor: Jezus v strašnih mukah na križu, v smrtnem boju, zraven pa ljudstvo, ki si ga ogleduje in se iz njega norčuje. Pod križem se zabavajo tudi narodni voditelji kot bi sedeli v gostilni, popivali in se norčevali iz vsega lepega. Bog visi na križu, oni pa se mu posmehujejo, ker so končno dokazali, da ni Božji sin, da ni Maziljenec. Popolnoma zapuščen in sam celo na križu. Le desni razbojnik pokaže vero vanj in ga prosi za življenje.

Čemu se Bog spusti tako nizko? Čemu tako strašen prizor? Mogoče prav zato, da bi dokazal, da je resnično kralj. Kako? To je vendar norost! Kralj nemočen visi na križu? Ne, prav nasprotno: na križu Jezus pokaže, da Njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da mu pravzaprav svet ničesar ne more vzeti. To je kralj, ki nas je prejšnji teden v evangeliju vabil k stanovitnosti, da bi si z njo pridobili življenje. On sam je kralj te stanovitnosti, je kralj tega življenja, ki mu ga nihče ne more vzeti. In s tem dokazuje svojo popolno oblast. Če na videz ni nič, prav nič v njegovih rokah, je res ravno nasprotno: Vse nosi v svojih rokah: Življenje in smrt! Življenje je v stanovitnosti, smrt je v prilagajanju temu svetu. On vztraja. Še enkrat se spomnimo v čem!

Na križu ostaja pozoren do bližnjega. Če se ne zmeni za norčevanje, pa ne presliši iskrene prošnje desnega razbojnika in mu obljubi raj. Pod križem je pozoren, čeprav v zadnjih zdihljajih, na Janeza in Marijo. »Glej tvoja mati«, reče Janezu, in materi: »Glej tvoj sin.« Kako čudovito vztrajanje v ljubezni. Jezus tudi na križu živi za druge in za druge umira! Kako čudovita stanovitnost v ljubezni. Jezus je kralj ljubezni!

Tudi ko vse divja proti njemu, ko je žrtev človeškega sovraštva, prav z ljubeznijo dokazuje, da je kralj. Kralj ljubezni je, ker mu prav ljubezni nihče ne more vzeti. Nihče ne more ubiti v njem tega dostojanstva, te oblasti. On ljubi, tega mu ne bo nihče vzel. Kralj ljubezni je!

»V tvoje roke izročam svojo dušo,« reče na križu svojemu Očetu. Kako čudovit pogled na samega sebe. Jezus ve, kaj je bistveno. To je edino, kar ostane, le njegova duša. Vse je dal od sebe, nič ni ostalo. Pri tem ni nobene zagrenjenosti. Ohranja svoje dostojanstvo, ki mu ga je podaril Oče. In Očetu ga zopet vrača. V celoti je bil Njegov ljubljeni sin. Njegova stanovitnost je bila stanovitnost v ljubezni in spoštovanju samega sebe kot Božjega sina. Je kralj človeškega dostojanstva!

Kako se množica trudi, da bi ga ponižala, da bi dokazala, da je prevarant, lažnivec, pokvarjenec in še in še. A Jezus prav z mirnim prenašanjem te krivice pokaže, kdo ima oblast nad človeškim dostojanstvom. Samo Bog! Nihče mu tega ne more vzeti. Kralj človeškega dostojanstva je!

In čisto na koncu izreče: »Dopolnjeno je!« Jezus je vztrajal do konca. Stanoviten je bil do konca v nalogi, ki mu jo je zaupal Oče. Vedno je skušal izpolniti Očetovo volje. V smrtnem boju je rekel: »Če je mogoče naj gre ta kelih mimo mene, vendar tvoja, ne moja, volja naj se zgodi«. Stanoviten v prizadevanju, da izpolni Očetovo voljo.

Množica z voditelji na čelu je vzela pravico v svoje roke. Naredila je načrt in pokončala Jezusa, ki govori o Božjem načrtu, o Božji volji. In res, zdi se, da je Božji načrt uničen. A resnica je čisto drugačna. Prav na križu Bog kaže na to, da se lahko zgodi kar koli, da lahko človek počne karkoli hoče, On bo svoj načrt izpeljal do konca. Še več, uporabil bo človeško bedo, da bo izpolnil svojo obljubo, ki jo je izrekel: Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi! On je kralj načrta življenja!

Pred nami je kralj, ki nas vabi v svoje kraljestvo. Vabi nas, da vztrajamo v ljubezni, ki je nobeno sovraštvo ne more uničiti, da verjamemo v dostojanstvo Božjega otroka, ker ga nihče ne more vzeti in naj se ne bojimo, kajti Bog bo izpolnil svoje obljube, če bomo le vztrajali z njim do konca.

 

Pripravil: Ervin Mozetič