Sobota, 21. november: Darovanje Device Marije
O Mariji ne moremo premišljevati drugače kot o materi. Njena materinskost se širi preko tistega ‘novega sina’ na celotno Cerkev in na vse človeštvo. Jezusove besede imajo zelo velik pomen v našem času, v katerem je občutek osirotelosti v svetu globoko prisoten. Svet se zdi sirota. Toda Jezus nam pravi: ‘Ne puščam vas sirote, dajem vam mater.’ To je tudi naš ponos: imamo mater, mater, ki je z nami, ki nas varuje, ki nas spremlja in nam pomaga tudi v težkih časih ter slabih trenutkih.
Kako je lahko Marija postala tako popoln zgled matere? Kako je v sebi lahko tako čudovito uresničila svoje materinstvo? Na misel mi prihajajo Jezusove ostre besede: Kdo so moja mati, kdo so moji bratje? Kdor spolni voljo mojega očeta, ta mi je brat in sestra in mati. Izpolniti očetovo voljo, je torej za Jezusa temelj materinstva. In res lahko vidimo v Mariji čudovito lepoto, ko vztraja v prizadevanju, da v vsakem trenutku izpolni Božjo voljo. Vedno znova reče, zgodi se. Danes lahko v njej kot naši materi občudujemo njeno čudovito potrpežljivost in vztrajnost v tridesetletnem molku njenega sina. Vztraja, ko se komaj kaj oprijemljivega zgodi, da bi mogla verjeti, da je resnično božja mati. Vztraja tudi v trpljenju, ko spremlja Jezusa v javnem delovanju. Trpi, ko mu nasprotujejo, trpi, ko ga ne sprejmejo, trpi, ko ga obsojajo, a ona vztraja, da le izpolni Očetovo voljo. In v vsem tem je naša mati. In nazadnje je mati, ki sprejme v naročje svojega sina obsojenega zločina.
Čudovita mati, ki nam najprej ljubeče govori z Jezusom: Ne puščam vas sirot. Tu sem z vami, kakor moj Sin, do konca sveta.
Ruski menihi pravijo, da se moramo v trenutkih duhovnega nemira zateči pod plašč svete Božje Matere. Mati nas tako sprejme, nas varuje in skrbi za nas. Ta Marijina materinskost pa gre tudi onstran nje, je nalezljiva. Iz nje izhaja še druga materinskost, ki je materinskost Cerkve: Cerkev je mati. Naša sveta mati Cerkev nas rodi v krstu, vzgaja nas v svoji skupnosti. Ima držo materinskosti, blagosti, dobrote. Mati Marija in mati Cerkev znata ljubkovati svoje otroke in jim dati nežnost. Predstavljati si Cerkev brez te materinskosti pomeni predstavljati si neko togo združenje, združenje brez človeške topline, osirotelo.
Žal verjetno lahko rečemo, da tudi sami kdaj doživljamo Cerkev kot togo brez človeške topline in sočutja, hkrati pa smo žal tudi sami pogosto tista toga Cerkev, kjer manjka Marijine nežnosti, sočutja in topline. A nikoli ni prepozno! Današnji praznik je priložnost, da v sebi poživimo zavest o lepoti Marijinega materinstva. Ko si želimo Marijine nežnosti, ne pozabimo, kje je Marija črpala moč. Svoje materinskosti ni mogla uresničiti in v polnosti zaživeti drugače, kot v zaupni pokorščini božji volji. Le kdor spolni voljo nebeškega očeta, je lahko materinski. Stopimo v njeno šolo.
Pred nami pa ni le osebna odgovornost, je tudi odgovornost nas kot živega občestva Cerkve. Cerkev je mati, kakor je mati Marija. Vse nas sprejema kot mati. Njena materinskost se izraža v držah ponižnosti, sprejemanja, razumevanja, dobrote, odpuščanja in nežnosti. Kjer je materinskost, tam so življenje, veselje in mir, tam se mir množi. Kadar pa te materinskosti ni, ostane samo togost, disciplina, ki se ne zna nasmehniti. Ena najlepših in najbolj človeških stvari pa je, nasmehniti se otroku in pripraviti ga do nasmeha.
Povabilo današnjega praznika torej ni le osebno, je tudi občestveno. Skupaj naj bomo Cerkev, ki je mati. Cerkev, ki se zaveda naloge, da nasmeji svoje otroke, da jih povabi v veselje in mir vsakdanjega življenja. Naj se naša drža resnično odraža v ponižnosti, sprejemanju, razumevanju, dobroti, odpuščanju in nežnosti.
Lepa naloga! Kako zelo nam Bog zaupa in kako čudovito oporo nam je dal: Svojo Mater Marijo. In vendar je brez Njene priprošnje ne bomo zmogli, zato recimo:
Marija, ljubeča mati – prosi za nas,
Marija, zgled ljubeče matere Cerkve – prosi za nas,
Marija, pomoč v naših stiskah in nemoči – prosi za nas.
Naj gremo z Marijo v šolo materinstva tako v osebnem kot občestvenem življenju.
Pripravil: Ervin Mozetič