Petek, 26. november: Moje besede ne bodo prešle

Objavljeno: 23. 11. 2020

|

Petek, 26. november: Moje besede ne bodo prešle

Današnji evangelij se zdi na prvi pogled zelo preprost in jasen, a menim, da skriva v sebi veliko neizrečenega.

Tistega, ob čemer se Jezus na videz ustavi, to je konec sveta, verjetno sploh ne postavlja v ospredje, ampak s prispodobo končuje svoje življenje. Govori o tem, da se bodo nebeške sile majale. Mar se z njegovo smrtjo niso? Moj pogled se je zaustavil pri priliki. Zmotila me je beseda o smokvinem drevesu. Kaj pravi o njem: Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. To trditev bi najraje popravil. Nikoli nisem sadil smokev, govorim le iz opazovanja, iz katerega pa sklepam, da nekaj ne gre skupaj. Muževnost smokve, začetek poganjanja listov in poletje. Mar smokva ne požene listov že spomladi? Zdi se, da Jezus želi nakazati, da ni potrebno čakati na jesen življenja, da bi gledali na kvaliteto drevesa oz. plodov. Že poleti se pokaže ali so sadovi navidezni ali resnični. Smokva, kolikor jo poznam, ima dvojne cvetove. Prvi pogosto usahnejo. Poleti, ko naj bi dozoreli, pogosto odpadejo ali pa so čisto prazni.

Čeprav Jezus pravi, naj se od smokvinega drevesa naučimo prilike, te prilike ne razvije. Šele ko se ustavim ob smokvi in ob okviru dogajanja, v katerega je postavljen današnji odlomek, se zdi sporočilo razumljivo. Povzel bi ga nekako takole: Jezus ugotavlja, da se bliža njegov konec. Kljub množicam, ki so ga občudovale in oblegale, sluti navideznost te pripadnosti in se zaveda, kako osamljen končuje tek svojega življenja. Navidezna pripadnost se razblinja v prah. Celo učenci bodo ostali pri besedi, dejanja bodo razkrila njihovo priseganje na lagodje, v katerem se bodo razbežali. Tako kot bo na videz veličasten tempelj padel, bo propadlo mogočno stvarstvo ob koncu. Kakor se na videz bogata smokva poleti pogosto osuje, tako se bo osula tudi množica njegovih privržencev. Žito bo presejano, pleve bo odpihnil veter. To je kruta realnost življenja.

Jezus torej vabi k razmisleku o tistem, kar resnično ostane, o trdni in gotovi vsebini našega bivanja. Opozarja nas, naj se ne zanesemo na videz, ki je tako zelo varljiv in minljiv. Govori o videzu, ki ga kažejo farizeji. Govori o videzu, ki ga kažejo učenci. In nas sprašuje o našem videzu in resničnosti.

Pomislimo, kje pa smo mi in kje so naši odnosi. Vsi si želimo, da bi bila resničnost kvečjemu še lepša od trenutne navideznosti. A žal je največkrat drugače. Naj nas resnica ne plaši in si ne zatiskajmo oči pred njo. Kakršna koli že je, še vedno najbolj drži, da le Resnica osvobaja.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Povej naprej.