Tretja adventna nedelja
Danes je tretja adventna nedelja, imenovana tudi nedelja ‘Gaudete’, to je nedelja veselja. Med bogoslužjem večkrat odmeva povabilo k veselju, naj se razveselimo. Zakaj? Ker je Gospod blizu, ker je božič blizu. Krščansko sporočilo se imenuje ‘evangelij’, torej ‘dobra novica’, oznanilo veselja za vse ljudstvo. Cerkev ni zavetišče žalostnih ljudi. Cerkev je hiša veselja! Tisti, ki so žalostni v njej najdejo resnično veselje.
Toda evangeljsko veselje ni kakršno koli veselje. Biti srečen je morda najbolj splošna človekova želja. Nemški pesnik Schiller je opeval to véliko hrepenenje po veselju v eni svojih pesmi, ki jo je Beethoven uglasbil v nesmrtni Odi radosti in jo umestil v svojo Deveto simfonijo. Verjetno mnogi poznate to glasbo, manj pa vam je verjetno znan nemški izvirnik Schillerjeve pesmi. Naj prevedem nekaj stavkov:
»Radost, od Boga nam dana / Hčerka ti Elizijska … / Vsi ljudje ljudem so bratje, / če jim ti zvedriš obraz … / Radost pije vsako bitje / z grudi, ki jih zemlja da. / Vsak, kdor dober in odkrit je, / radosti sladkost pozna. / Črv ima k nji pot odprto / kakor kerub do Boga!«
Tudi evangelij je na svoj način dolga hvalnica veselju. Toda razmišljanje Svetega pisma o veselju je realistično, ne idealistično in voluntaristično.
Resnično in dolgotrajno veselje vedno zori v trpljenju. Ni vrtnice brez trnja!
Vsako iskreno človeško veselje kot recimo veselje ob rojstvu, veselje povezane družine, veselje ob praznikih, radost blagoslovljene ljubezni, prijateljstva, veselje kmeta ob dobri letini, veselje umetnika ob uspelem umetniškem delu, veselje športnika ob zmagi, zahteva tudi žrtev, odpovedi, zvestobo dolžnostim, vztrajnost, napor.
Obstaja neko skrito in globoko veselje, ki je prav v pričakovanju. Morda je prav to sredi tega sveta najbolj čista oblika veselja; veselje, ki ga doživljamo v pričakovanju.
Z občudovanjem sem se spomnil nekaterih verzov Beethovnove Ode radosti. V njej so tudi verzi, ki dajo misliti: »Komur je naključje dalo, da ima prijatelja, kdor dobil je ženko zalo, naj veselju duška da! Kdor pa sam trpiš, ne jemlji naše sreče nam za zlo!« Če dobro pomislimo, so to strašne besede. Veselje, ki ga opeva ta pesem, ni za vse, ampak samo za nekaj izbrancev. Evangeljsko veselje pa je za vse, predvsem – pravi Marija v Magnifikatu – »za ponižne in lačne«.
Ne prelagajmo na druge vedno le naše žalosti, naših tegob in skrbi. Nekateri ljudje so prepričani, da bodo grešili ali pa si nakopali kdo ve kakšno Božjo kazen, če bodo preprosto rekli: srečen sem! Kako dobro dene, če možu ali ženi, otrokom ali starejšim kdo od domačih reče: zadovoljen sem, res sem zadovoljen!
To spodbudo naslavljam predvsem na žene. Nekoč so govorili, da so one »sonce doma«. Izmislite si najboljši način, kako bi izpolnile to lepo poslanstvo. Predvsem otroci potrebujejo ozračje veselja, ki ga lahko vdihavajo doma. Kakor rože zacvetijo, ko je toplo, tako tudi otroci, ko je veselje. To je najlepše darilo, ki jim ga lahko podarite za božič in brez njega so vsa darila le nekoristni, če ne celo škodljivi nadomestki.
Razlog veselja je v zavesti, da smo od Boga sprejeti in ljubljeni. Bog je tisti, ki nas prihaja rešit in prihaja na pomoč posebno tistim, ki so zmedenega srca. Njegov prihod nas okrepi, utrdi, podari pogum. Daje, da se razveseli in zacveti puščava, stepa, torej naše življenje, ki je postalo suho. Kdaj naše življenje postane suho? Ko je brez vode Božje Besede in njegovega Duha ljubezni. Pa naj bodo še tako velike naše omejenosti in naše zmedenosti, nam ni dovoljeno biti mlahavi in opotekajoči pred težavami ter lastnimi slabostmi. Nasprotno, poklicani smo, da okrepimo naše roke, da utrdimo kolena, da smo pogumni in se ne bojimo, saj naš Bog vedno izkazuje veličino svojega usmiljenja. On nam daje moč, da gremo naprej. On je vedno z nami, da nam pomaga iti naprej. Bog, ki nam želi samo dobro, nas ljubi ter je z nami, da nam pomaga, nas okrepi, da gremo naprej. Pogum! Samo naprej!
Z njegovo pomočjo lahko vedno začnemo od začetka! Kako začeti od začetka? Kdo mi bo rekel: ‘Tolikokrat sem ga polomil. Velik grešnik sem, velika grešnica sem. Ne morem začeti od začetka.’ Motiš se! Lahko začneš od začetka. Zakaj? Zato, ker te On čaka. On je ob tebi. Ljubi te, usmiljen je. Dal ti bo moč začeti znova. Tako bomo sposobni ponovno odpreti oči, pregnati žalost in jok ter začeti z novo pesmijo. To resnično veselje ti bo ostalo tudi med preizkušnjami, med trpljenjem, saj ni površinsko, ampak se spušča v globino človeške osebe, ki se izroča Bogu in mu zaupa.
Krščansko veselje, kakor tudi upanje, je utemeljeno na Božji zvestobi, na gotovosti, da On vedno drži svoje obljube. Prerok Izaija spodbuja tiste, ki so izgubili pot ter so obupani, naj svoje zaupanje gradijo na Gospodovi zvestobi, saj bo njegovo zveličanje slej ko prej vstopilo v njihovo življenje. Tisti, ki so na poti srečali Gospoda, okušajo v svojem srcu vedrino ter veselje, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti. Kristus je naše veselje, njegova zvesta in neizčrpna ljubezen! To, da kristjan postane žalosten, pomeni, da se je oddaljil od Jezusa. Toda ne smemo ga pustiti samega. Moliti moramo zanj in mu dati čutiti toplino skupnosti.
Naj nam Devica Marija pomaga pospešiti korak proti Betlehemu, da bomo srečali Otroka, ki se je za nas rodil, za zveličanje in veselje vseh ljudi. Njej je rekel angel: ‘Razveseli se, polna milosti, Gospod je s teboj’ (Lk 1,28). Naj Ona za nas doseže, da bomo živeli veselje evangelija v družini, na delu, v župniji, povsod; tisto notranje veselje, polno čudenja in nežnosti. Takšno, kot ga doživlja mama, ko gleda svojega novorojenčka in čuti, da je Božji dar, čudež, za katerega se samo zahvaljuje.
Pripravil: Ervin Mozetič