Ponedeljek, 14. december: S kakšno oblastjo?

Farizeji so se vrnili v tempelj, kjer je Jezus poučeval, in ga vprašali: “S kakšno oblastjo delaš to? In kdo ti je dal to oblast?” Pričakovali so, da bodo slišali od njega, da vse to dela z Božjo oblastjo. Takšni trditvi so nameravali nasprotovati. Jezus pa jim je odgovoril z vprašanjem, ki je navidezno obravnavalo drug predmet, in jim rekel, da jim ne bo dal pojasnila, če mu ne bodo odgovorili. Vprašal jih je: “Od kod je bil Janezov krst?

Duhovniki so spoznali, da so v takšni zadregi, iz katere jim ne bo pomagala nobena pretkanost. Če duhovniki verujejo Janezovemu pričevanju, kako lahko potem zanikajo, da je Kristus Mesija? Če pa bi povedali svoje pravo verovanje, da je bila Janezova služba od ljudi, bi si bili sami nakopali vihar negodovanja; ljudstvo je verovalo, da je Janez prerok.

Množica je z velikim zanimanjem pričakovala odločitev. Poznali so izjavo duhovnikov, da priznavajo Janezovo službo, in zato pričakovali, da bodo brez omahovanja potrdili, da je bil Janez poslan od Boga. Duhovniki pa so se po medsebojnem tajnem posvetovanju odločili, da se ne bodo zagovorili. Hinavsko so se delali nevedneže in izjavili: “Ne vemo!” Kristus pa jim je odgovoril: “Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.”

Pismarji, duhovniki in poglavarji so umolknili. Zmedeni in razočarani so povesili pogled in se niso upali Kristusu zastaviti novih vprašanj. Zaradi strahopetnosti in neodločnosti so izgubili precej ugleda pri navzočem ljudstvu, ki se je veselilo poraza teh ošabnih in samopravičnih mož.

Kristus med razpravo z rabini ni nameraval ponižati svojih nasprotnikov. Nikakor se ni veselil tega, da jih je stisnil v kot. Dal jim je samo pomemben nauk. Svoje sovražnike je ponižal s tem, ko jim je dovolil, da so se zapletli v mrežo, ki so jo nastavili njemu. Njihovo priznanje, da ne poznajo narave Janezovega krsta, mu je dalo priložnost govoriti, in izkoristil jo je tako, da jim je pokazal njihovo pravo stanje in številnim opominom dodal še enega.

Janezov krst je bil krst »pokore«. Prejemali so ga grešni ljudje kot znamenje, da se hočejo spreobrniti. Kristus pa, vemo, ni imel greha in mu ni bilo potrebno delati pokore. Zato je Kristus s tem, da se je dal krstiti, hotel pokazati solidarnost z ljudmi, ki jih je prišel odrešit. Pomenljivo je, da se je dal krstiti, in to javno, in je tako »izpolnil vso pravičnost«. Na ta način se je približal ljudem, ki smo grešni, in se poistovetil z nami. Stopil je v vode Jordana, ker nam je želel povedati: »Želim biti z vami. Na vaši strani sem!« Ponižal se je in stopil na raven grešnikov. Poistovetil se je z nami, da bi odstranil ovire, ki so ločevale človeka in Boga. Še na en način je Kristus pokazal, da je on Bog, ki hoče biti blizu človeku, nam vsem enak, »vendar brez greha«. Kristus je pri krstu v Jordanu javno sprejel poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, to je, da bo odrešil človeka. Ko je Kristus postal človek, je vse ljudi naredil za svoje brate. Ko ljudje sprejmemo poslanstvo, ki  nam ga je namenil Bog, potem postanemo tudi mi ljubljeni Božji otroci, nad katerimi ima Gospod veselje. Prosimo Gospoda, da bi tudi v težavah in za ceno žrtve mogli sprejeti poslanstvo, ki nam ga je namenil, in postati njegovi ljubljeni otroci, nad katerimi bo imel veselje.

 

Pripravil: Ervin Mozetič