Torek, 15. december: Bog rešuje skesano srce

Bog rešuje skesano srce, medtem ko tisti, ki ne zaupajo vanj, privabljajo nase obsodbo. Ponižnost rešuje človeka, napuh ga pogublja. Ključ je v srcu. Odprto in ponižno srce se zna kesati, sprejema opomin in zaupa v Boga. Srce ošabneža pa je, nasprotno, arogantno, zaprto, ne pozna skesanosti, je nepropustno za Božji glas.

Skesano srce odlikujejo tri stvari: ponižnost, uboštvo in zaupanje v Gospoda. Brez teh vrednot nismo sposobni sprejeti opomina in zaupati v Gospoda. Ko vidimo sveto Božje ljudstvo, ki je ponižno, čigar bogastvo je v tem, da veruje v Gospoda; v zaupanju v Gospoda ponižno in ubogo ljudstvo –  to so odrešeni in to je pot Cerkve. Stopati moram po tej poti in ne po tisti drugi poti, ki ne posluša, ki ne sprejema opomina in ki ne zaupa v Gospoda.

Evangelij nam kaže na kontrast med sinovoma, ki ju je oče poslal delat v vinograd. Prvi se je uprl, a je potem šel, drugi je rekel ‘da’, a je v resnici očeta prevaral. Jezus to zgodbo pripoveduje voditeljem ljudstva in jim da razumeti, da so oni tisti, ki niso hoteli poslušati Božjega glasu, ko jim je govoril po preroku Janezu. Zato jih bodo v Božjem kraljestvu prehiteli cestninarji in nečistnice, ki so Janezu prisluhnili. Enako pohujšanje delajo tisti kristjani, ki se imajo za dobre samo zato, ker hodijo k maši in k obhajilu. V resnici pa Bog išče nekaj drugega.

Če tvoje srce ni skesano, če ne poslušaš Gospoda, če ne sprejmeš opomina in če ne zaupaš v Boga, imaš srce, ki se ne kesa. Ti hinavci, ki so se pohujševali nad Jezusovimi besedami o cestninarjih in prostitutkah, na skrivaj pa so jih obiskovali, da so potešili svojo strast ali da so sklepali posle, a vse na skrivaj, so se imeli za čiste. Gospod noče tega!

Ta sodba nam daje upanje. Da smo le dovolj pogumni in da Bogu odpremo svoje srce, zraven pa dodamo še seznam svojih grehov. Neki svetnik je o sebi mislil, da je vse velikodušno dal Gospodu. Poslušal je Gospoda, se ravnal po njegovi volji, Gospod pa mu je dejal: ‘Nečesa pa mi še nisi dal.’ Ubožec mu je odvrnil: ‘Česa pa ti še nisem dal. Saj sem ti dal svoje življenje, delal sem za uboge, poučeval sem verouk, delal tu in tam … ‘ ‘A nečesa mi še nisi dal.’ Česa, Gospod?’ ‘Svojih grehov.’

Ko bomo sposobni Bogu reči: ‘Gospod, tukaj so moji grehi, niso od tistega ali od onega, temveč so moji … Vzemi jih in bom rešen.’ Ko bomo sposobni storiti to, bomo tisto lepo ljudstvo, ubogo in ponižno, ki zaupa v Gospodovo ime. Gospod naj nam nakloni to milost.

 

Pripravil: Ervin Mozetič