Sobota, 26. december: Sveti Štefan

Objavljeno: 21. 12. 2020

|

Sobota, 26. december: Sveti Štefan

Veselje božiča tudi danes napolnjuje naša srca, medtem ko nas liturgija z obhajanjem mučeništva sv. Štefana, prvega mučenca, vabi, da bi sprejeli pričevanje, ki nam ga je zapustil s svojo žrtvijo. Štefanovo pričevanje je z njegovo žrtvijo postalo slavno pričevanje, ki je lastno krščanskemu mučeništvu, katerega se utrpi iz ljubezni do Jezusa Kristusa. To mučeništvo je ostalo prisotno v zgodovini Cerkve, od Štefana in vse do naših dni. Svet kristjane sovraži iz istega razloga, kakor je sovražil Jezusa: ker je prinesel Luč Boga, svet pa ima rajši temo, v kateri lahko skrije svoja hudobna dela. Hoditi za Jezusom pomeni slediti njegovi luči, ki se je prižgala v betlehemski noči, in zapustiti temo sveta.Prvi mučenec Štefan, poln Svetega Duha, je bil kamnan, ker je izpovedal svojo vero v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Edinorojenec, ki prihaja na svet, vsakega vernika vabi, da izbere pot luči in življenja. To je pomen njegovega prihoda med nas. Ko je ljubil Gospoda in bil pokoren njegovemu glasu, je diakon Štefan izbral Kristusa, Življenje in Luč za vsakega človeka. Ko je izbral resnico, je istočasno postal žrtev skrivnosti krivice, ki je prisotna v svetu. Toda v Kristusu je Štefan zmagal!

Ko v svojem srcu naredimo prostor za Božjega Sina, ki se nam za božič podarja, obnovimo radostno in pogumno pripravljenost, da bi zvesto hodili za Njim kot edinim vodnikom, da bi vztrajali v življenju v skladu z evangeljsko miselnostjo in zavrnili miselnost gospodarjev tega sveta.

Ko danes praznujemo dan naše samostojne države, je še posebej primerno, da imamo pred seboj lik tega pokončnega, vztrajnega in odločnega moža, ki se pred nikomer, tudi pred oblastniki, ni bal izreči jasne besede za resnico:

Slišali smo, da je  bil poln vere in Svetega Duha – človek, ki svoje prepričanje in svojo smer gradi na učlovečenem Bogu, ki je pot, resnica in življenje, človek, ki ne vidi prihodnosti v slepem prikimavanju javnemu mnenju, ampak v vztrajnem prizadevanju za resnico in pravico, celo za ceno svojega življenja;

Pogumna in odkrita je njegova beseda pred zborom judovskih oblastnikov: možje, saj ste bratje, zakaj delate krivico drug drugemu? – odločno se zavzame za enakovrednost in enakopravnost vseh ljudi, za človeško dostojanstvo vsakogar, za tisto dostojanstvo, ki nam ga je s svojim učlovečenjem potrdil Gospod, po katerem smo vsi božji otroci, logično torej med seboj bratje in sestre.

Na god sv. Štefana, na praznik naše samostojne, suverene Slovenije, se po priprošnji današnjega godovnjaka obrnimo k nebeškemu Očetu, da bi tudi nam v obilni meri naklonil svojega Duha, da bi bili močni in pokončni, samozavestni in odločni. Prosimo ga, naj varuje in blagoslavlja naš narod in našo domovino.

Vera v zasebnem življenju nima kaj početi. Javna družbena scena, ki od nas zahteva, da naj obdržimo vero zase ali jo kvečjemu živimo doma, naravnost nasprotuje dostojanstvu človeka. To zahtevati, je isto, kot odpovedati se dejstvu, da smo ljudje. Živeti svojo vero v javnosti, je težko. Predvsem zato, ker javno mnenje nasprotuje krščanskim vrednotam, ki so vrednote življenja, svobode in ljubezni in ki povsod, kamor uspejo prodreti, prinašajo veselje in smisel posameznikom in celotni družbi.

Kristjani v slovenskem prostoru moramo nenehno ponujati tisto kakovost človeškega življenja, ki jo je že pred skoraj dvema tisočletjema opisal krščanski pisatelj Diognet:

»Kristjani se od ostalih v ničemer ne ločijo. Drugim so enaki v obleki, hrani. Vendar pa pričujejo posnemanja vredno življenje v družbi. So v svetu, pa niso od tega sveta.«

Sveti  papež Janez Pavel II. je to starodavno poročilo še dopolnil z besedami: »Vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni.«

V tej trditvi se mi zdi, da lahko najdemo odgovor na naše poslanstvo. Kristjani soustvarjamo slovensko misel in kulturo. Svobodni moramo biti za pogled, ki seže do Boga. V tem je dinamika zgodovine, ki se ne ustavlja samo pri zemeljskih danostih, ampak pomeni navzočnost Božjega kraljestva med nami.  Tudi Slovenija je kraj, kjer se mora roditi Jezus Kristus. Slovenija, je kraj kjer se mora čutiti božič.

Jezus si ni izbral nekega drugega sveta, ampak si izbira nas, prihaja med nas. Jezus ni izgubil upanja, ni razočaran nad ljudmi. Prihaja zato, ker nas ljubi – brez izjeme – takšne kakršni pač smo.

Otrok iz betlehemskega hleva, ki je Bog med nami, samo On lahko oživi Evropo in ohrani Slovenijo. Zato danes dodajmo prošnjo: Novorojeni, ohrani Slovenijo!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Povej naprej.