31. december: Silvestrovo

Današnji večer je  zahvala Bogu in Mariji ter prošnja za blagoslov. Silvestrovo je zame praznik  hvaležnosti in zaupanja v Božjo in Marijino pomoč. Sprašujem pa se, zakaj je bilo včasih to praznovanje tako živo in zakaj je danes zgolj polno norosti in divjanja? Poglejmo. Kdor le malo koplje po vrtu, ali ima le nekaj trt, lahko ve, da je rezultat tega, kar sadi in vzgaja v največji meri odvisen od Boga. Marsikaj si v naravi celo težko predstavljamo, kaj šele, da bi lahko upravljali. Bog vse vodi in v tej igri smo lahko nesrečni in jezni domišljavi oskrbniki, ali pa hvaležni služabniki. Iz zavesti, da ni nič v naših rokah, se rojeva ponižnost. Iz ponižnosti se rojeva hvaležnost za vse, kar prejemamo. V tej ponižni hvaležnosti, se rojeva veselje.

Ko so ljudje živeli z zavestjo, da je vse dal Bog, so brez težav prihajali k njemu s hvaležnostjo in s prošnjo, da bi jih Bog po priprošnji nebeške Matere ne zapustil. Mislili so si: Marija, ki je ena izmed njih, bo prosila zanje. Prenesla bo k nebeškemu Očetu zahvale in prošnje. Po njej bodo deležni uslišanj in milosti za naprej.

Kaj pa danes? Zdi se, da smo popolnoma neodvisni, da vse lahko naredimo sami, da je vse v naših rokah. Vsak ima v žepu denar. Zdi se, da ima vso potrebno moč in oblast, da živi po svoje in išče potešitev svojih potreb. Življenje smo iztrgali naravi in s tem Bogu. Zdi se, da ne potrebujemo ne Boga ne Matere Božje. Pa vendar v družbi, v naših družinah in odnosih manjkajo temeljne življenjske kreposti: ponižnost, hvaležnost, veselje.

Marija nam lahko v tej zagati pomaga. Zato bi rad, da se na Silvestrski večer ustavimo ob Mariji.

Njen odnos z Bogom se začenja s ponižnostjo in izredno hvaležnostjo. Zaveda se svoje majhnosti in nemoči. Hvaležna je, da jo Bog opazi in jo hoče imeti za služabnico, za sodelavko.

Marija vidi, da Bog dela vse prav. V resnici je videla veliko revščine in bede, ampak je gledala z vero. Vedela je, da vse vodi Bog.

V vsem je videla dobrega Očeta. Marija je torej svoje življenje živela v veselju in hvaležnosti. Tega ni živela zaradi blagostanja, ampak zaradi izredne ponižnosti, globoke zavesti, da je Bog ljubeči oče, ki skrbi zanjo in za njen narod. Nobena preizkušnja in nobeno trpljenje je ni omajalo.

Želim si, da bi se ob koncu enega leta in na začetku novega še posebej zavedali:

–          kako majhni smo in kako je Bog velik in dober,

–          da bi iz tega rasli v zdravi ponižnosti,

–          da bi v ponižnosti radi prihajali k Bogu in Materi božji, da se zahvalimo za vse prejete darove, in se učimo hvaležnosti,

–          da bi prav tu v božji hiši, v cerkvi svetega Marka pogumno in z živim zaupanjem prosili za blagoslov v naših družinah in skupnostih, pri delu in v odnosih.

Vse to potrebujemo danes tako, kot so potrebovali naši predniki: ponižnost, hvaležnost, veselje in božja pomoč. Naj nas pri tem spremlja Marijin zgled in njena priprošnja.

 

Pripravil: Ervin Mozetič