Ponedeljek, 28. december: Nedolžni otroci

Danes, na dan svetih nedolžnih otrok  so v ospredju otroci, zato najprej razmišljajmo o njih.  Otroci so Božji dar.

Veselje otrok razveseljuje srca staršev in odpira prihodnost. Otroci so veselje družine in družbe. Niso last staršev: Otroci so dar. Vsak je edinstven in neponovljiv ter obenem svojevrstno povezan s svojimi koreninami. Biti sin in hči po Božjem načrtu pomeni v sebi nositi spomin in upanje ljubezni, ki se je uresničila tako, da je prižgala življenje drugega človeškega bitja, originalnega in novega.

Otroka ljubimo, ker je otrok: ne zato, ker je lep, zdrav in priden; ne zato, ker misli kot jaz ali uteleša moje želje. Otrok je otrok: življenje, rojeno iz nas, a namenjeno njemu, za njegovo dobro, za dobro družine, družbe in celotnega človeštva.

Od tu tudi izhaja globina človeške izkušnje – biti sin in hči, ki nam omogoča odkriti najbolj zastonjsko razsežnost ljubezni, nad katero se nikoli ne nehamo čuditi. Je lepota tega, da smo prvi ljubljeni, še preden se rodimo, preden smo storili karkoli, da bi si to ljubezen zaslužili, preden smo znali govoriti in razmišljati, celo preden smo prišli na svet! Biti otroci je temeljni pogoj za spoznanje ljubezni Boga, ki je zadnji izvor tega pristnega čudeža. V dušo vsakega otroka, še tako ranljivega, Bog odtisne pečat te ljubezni, ki je osnova za njegovo osebno dostojanstvo, dostojanstvo, ki ga nič in nihče ne bo mogel uničiti.

Danes si otroci težko predstavljajo svojo prihodnost. Očetje so morda naredili korak nazaj, otroci pa so postali bolj negotovi v svojih korakih naprej. Dobrega odnosa med generacijami se lahko naučimo od našega nebeškega Očeta, ki vsakega med nami pušča svobodnega, a nikogar nikoli ne pušča samega. In če se zmotimo, nam še naprej sledi s potrpežljivostjo, ne da bi zato zmanjšal svojo ljubezen do nas. Nebeški Oče nikoli ne naredi korakov nazaj v svoji ljubezni do nas. Vedno gre naprej. In če ne more naprej, nas čaka, a nikoli ne stopi nazaj. Želi, da so njegovi otroci pogumni in da delajo korake naprej.

Otroci pa se ne smejo bati zavzemanja za izgradnjo novega sveta. Prav je, da si želijo izboljšati tisto, kar so prejeli. A to je treba storiti brez prevzetnosti in brez domišljavosti. Otrokom je treba priznati vrednost, starše pa je vedno treba spoštovati.

‘Spoštuj očeta in mater.’ Ta zapoved pride takoj za tistimi, ki se nanašajo na samega Boga. Vsebuje namreč nekaj svetega, nekaj, kar je v izvoru vsake druge vrste spoštovanja med ljudmi. Družba, v kateri otroci ne spoštujejo staršev, je družba brez spoštovanja. Napolnila se bo z izsušenimi in pohlepnimi mladimi. A tudi družba, ki je skopa z rojevanjem, ki se ne želi obdati z otroki, ki jih smatra predvsem kot skrb, breme, tveganje, je depresivna družba. Primer so evropske družbe, ki so potrte, ker ne želijo in nimajo otrok.

Ob pomoru Betlehemskih dečkov pa tudi razmišljam, da časi, ko morajo nedolžni otroci umirati namesto drugih, so vedno zelo kruti časi. Ubiti otroka je isto kot ubiti prihodnost. Otrokova smrt je isto kot odtrgati cvetočo vejo, ki ne bo več dala svojega sadu. Še bolj strahovito je bilo ubijanje herodovih vojakov, ko so trgali nedolžne dečke iz naročja mater in jih z mečem pokončali. Kaj takega lahko ukaže in stori le človek, ki ni nikoli ljubil, ki je v srcu nasilen in neusmiljen. Kralj Herod je bil tak. Iz strasti po oblasti je ubil celo svoje lastne sinove in brata, da si je lahko vzel njegovo ženo Herodiado. V sebi je dejansko nosil ledeno srce.

Herod ima vedno svoje potomce. Tudi danes. Ti vedno napadajo najprej pristno in lepo materinstvo, ki je v službi življenja. Danes tako, da matere silijo k umoru s splavi in drugače, recimo z ustvarjanjem umetnih potreb za otroka in si ga res ne moreš privoščiti. Zato je danes med nami veliko betlehemskih mater, ki jokajo za svojimi otroci, ki jih ni več, in se ne morejo potolažiti. Toda vsaka prava žalost matere za svojimi otroci je začetek novih oblik ljubezni do njih in življenja, ki je že močnejša kot zlo, ki jih je prizadelo.

 

Pripravil: Ervin Mozetič