Sobota, 9. januar: Jezus razpusti množico, moli in pomiri učence

Današnji evangelij ima tri poudarke

Prvi poudarek je skrit v zapisu: »Takoj ko je bilo pet tisoč mož nasičenih, je Jezus naročil svojim učencem, naj stopijo v čoln in se odpeljejo na drugo stran proti Betsajdi, sam pa je medtem razpuščal množico.«

Jezus je razpuščal množico – kar pomeni, da to ni storil na vrat na nos, ampak si je vzel čas za ljudi. Časa nimamo v neomejenih količinah, zato ga moramo pametno uporabiti. Ne zamudimo priložnosti za druženje in ustvarjanje nepozabnih trenutkov z bližnjimi. Negujmo  odnose z ljudmi. Sam priznam, da je včasih kar težava poleg številnih opravil najti čas, da se v miru srečam z ljudmi. Ampak … se splača … kajti le ob ljudeh, s katerimi imaš dober odnos, se lahko napolniš in okrepiš. Zato si tudi mi vzemimo čas za soljudi.

Drugi poudarek je skrit v zapisu: »In ko jih je odslovil, je šel na goro molit.«

Ne le Jezus, tudi mi imamo večkrat kar naporne dneve. In ko se končajo, si poiščemo različne »oddihe«. Nekateri gredo na pijačo, drugi na sprehod, tretji pred računalnik ali TV, četrti spat … Vsaka od naštetih stvari – če je v zdravi meri – je dober in koristen oddih. Meni je zelo zanimivo, da je Jezus po najbolj napornih dneh šel molit. Zakaj? Pri molitvi se umirimo, svojo morebitno zaskrbljenost predamo Bogu, On pa nam obnovi porabljene moči. To sicer traja malo dlje kot če spijem »štamprle ali dva«, nas pa nedvomno bolj dolgoročno sprosti, umiri in okrepi. V kakršnihkoli okoliščinah bi morali slaviti Boga za njegova čudovita dela in se mu zahvaljevati za številne blagoslove, s katerimi nas obdarja. Ni treba, da je naša zahvalna molitev uradna ali dolga, prihajati pa mora iz srca. Ko se tega lotimo, se odpremo Božji previdnosti in svet okoli sebe zagledamo v drugačni luči. Bog je z nami in če lahko skozi ves dan ohranjamo duha molitve, bomo spoznali, kako nam je blizu v vsem, kar počnemo. Zato si tudi mi radi vzemimo čas za molitev.

Tretji poudarek je skrit v zapisu: »Ko se je zvečerilo, je bil čoln sredi morja, on sam pa na suhem. In ko je videl, kako se mučijo z veslanjem, veter jim je bil namreč nasproten, je okoli četrte nočne straže prišel k njim, hodeč po morju, in hotel mimo njih. Ko pa so ga ti videli hoditi po morju, so menili, da je prikazen, in so zavpili; vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa jih je takoj nagovoril in jim rekel: »Brez skrbi bodite; jaz sem, ne bojte se!« Stopil je k njim v čoln in veter je nehal.« Učenci so mislili, da je Jezus prikazen. Ali jim nismo velikokrat podobni tudi mi? Kolikokrat mislimo da je Jezus samo zgodbica. In kolikokrat mislimo, da Jezus več »ne deluje«. Ampak tako kot je takrat storil, da je veter prenehal, zmore storiti tudi danes. Je pač Bog, ki ni mrtev, ampak je živ in še vedno čudovito poseže v življenje.

Jezus je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.

Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.

Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.

Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha. Zato ne pozabimo računati na Jezusa!

 

Pripravil: Ervin Mozetič