Torek, 5. januar: Iz Nazareta more priti kaj dobrega

Utelešenje Božjega Sina odpira nov začetek v vesoljni zgodovini človeštva. In ta nov začetek se zgodi v naročju neke družine, v Nazaretu. Bog se je odločil roditi v človeški družini, katero je oblikoval On sam. Oblikoval jo je v neki odročni vasi na periferiji Rimskega cesarstva. Ne v Rimu, ki je bilo glavno mesto imperija, ne v kateremkoli od velikih mest, ampak na skorajda nevidni in precej zloglasni periferiji. Na to spominjajo tudi evangeliji, kjer beremo vprašanje današnjega godovnjaka: ‘Iz Nazareta more biti kaj dobrega?’  V nekaterih delih sveta morda tudi mi sami še vedno pravimo tako, kadar slišimo imenovati kakšen obroben kraj. Pa vendar se je prav tam, na periferiji velikega cesarstva začela najsvetejša in najlepša zgodovina, zgodovina Jezusa med ljudmi.

Jezus je na tisti periferiji ostal trideset let. Evangelist Luka je to obdobje povzel z besedami, da ‘je bil pokoren’ Mariji in Jožefu. Lahko bi rekli, da je ta Bog, ki je prišel, da bi nas zveličal, na tisti zloglasni periferiji zapravil vseh teh trideset let. A On je hotel tako. Jezusova pot je bila v tisti družini.

Ne govori se o čudežih, ozdravljenjih, pridigah, množicah, ki bi se zbirale – vsega tega v tistem obdobju ni bilo. V Nazaretu se je vse odvijalo normalno, v skladu z navadami pobožne in delovne izraelske družine: Delalo se je, mama je kuhala, opravljala vsa hišna dela, likala srajce … Oče, tesar, je delal in tudi sina učil delati. Trideset let. Kakšna potrata, bi lahko rekli. A nikoli se ne ve. Božje poti so skrivnostne. Tisto, kar je bilo tam pomembno, je bila družina! In to ni bila potrata! Bili so svetniki: Marija, ki je najsvetejša ženska, brezmadežna, in Jožef, najpravičnejši moški. Družina.

Nedvomno bi nas ganila pripoved o tem, kako se je Jezus kot mladostnik soočal z dogodki verske skupnosti in dolžnostmi družbenega življenja; kako je kot mlad delavec delal skupaj z Jožefom; ali na kakšen način je sodeloval pri poslušanju Svetega pisma, molitvi psalmov in drugih običajih vsakdanjega življenja. Evangeliji nam o vsem tem ne povedo ničesar. To nalogo prepuščajo naši ljubeči meditaciji. In umetnost, literatura ter glasba, so zares prehodile to pot domišljije. Seveda nam ni težko predstavljati si, koliko bi se mame lahko naučile iz Marijinih pozornosti do njenega Sina! In koliko bi očetje lahko pridobili iz zgleda Jožefa, ki je bil pravičen mož, ki je posvetil življenje podpori in zaščiti otroka ter neveste – svoje družine – v težkih trenutkih! In da ne govorimo o tem, kako bi Jezus kot mladostnik lahko opogumil mlade, da bi razumeli nujnost in lepoto ohranjanja svoje najgloblje poklicanosti ter sanjanja na veliko! Jezus je v tistih tridesetih letih gojil svojo poklicanost, zaradi katere ga je Oče tudi poslal. Ves tisti čas je rastel v pogumu, da je lahko nadaljeval svoje poslanstvo.

Vsaka krščanska družina lahko Jezusa – tako kot Marija in Jožef – predvsem sprejme, ga posluša, se pogovarja z Njim, ga varuje, brani, raste skupaj z Njim, in tako izboljša svet. Naredimo Gospodu prostor v naših srcih in naših dneh. Tako sta storila tudi Marija in Jožef, četudi ni bilo lahko. Premagati sta morala mnoge težave. Niso bili lažna, nerealna družina. Družina iz Nazareta nas zavezuje, da bi ponovno odkrili poklicanost in poslanstvo družine, vsake družine. In kot se je zgodilo v tistih tridesetih letih v Nazaretu, se lahko zgodi tudi nam: normalna lahko postane ljubezen in ne sovraštvo, običajna lahko postane medsebojna pomoč in ne ravnodušnost ali sovražnost.

Ni naključje, da Nazaret pomeni ‘Tista, ki varuje’. Tako kot Marija, ki je ‘vse te stvari ohranila v svojem srcu’. Od takrat dalje je ta skrivnost Božjega Sina, Jezusa, ki prihaja, da bi nas zveličal, dejavna vsakič, ko neka družina varuje to skrivnost, četudi se nahaja na periferiji sveta. In to je veliko poslanstvo družine: narediti prostor Jezusu, ki prihaja, sprejeti Jezusa v družino, v osebi otrok, moža, žene, starih staršev – kajti Jezus je tam. Naj nam Gospod da to milost.

 

Pripravil: Ervin Mozetič