Ponedeljek, 11. januar: Hodita za menoj napravil vaju bom za ribiča ljudi

Ta, o katerem se je toliko govorilo v adventu in božičnem času, sedaj nastopi kot Jezus, učlovečeni Bog. In na začetku njegovega javnega delovanja se srečamo z “Božjim evangelijem” – Božjim veselim sporočilom. S tem postane jasno, da je Jezus tisto veselo sporočilo, ki je bilo obljubljeno ljudem od Boga. Z Jezusovim nastopom, z njegovim oznanjanjem z besedami in dejanji je postalo Božje kraljestvo resničnost. Sam Jezus je prvi ribič, ki si ne pridobiva ljudi na trd, nepopustljiv in neljubeč način, temveč jih privablja z dobroto in razumevanjem. S tem je njegov klic k spreobrnitvi in pokori, s katerim se postavi ob bok starim prerokom, veselo sporočilo in ni grožnja. Spreobrniti se pomeni, verjeti v veselo sporočilo in slediti klicu, morda z nekaj negotovosti in strahu, ampak kljub temu s polno zaupanja. To srečanje z Jezusom v današnjem evangeliju je za štiri ljudi tako pretresljivo, da začutijo, da je čas da pustijo za seboj svoje odnose, svoj poklic in svoje okolje ter se podajo na popolnoma novo, še ne poznano pot. Na pot, ki jih bo počasi pripeljala bližje temu, kar pomeni prihod Božjega kraljestva v lastnem življenju. Pot, ki se lahko spremeni v blagoslov za druge. Njihovi talenti in sposobnosti so postavljeni v nov kontekst – ostali bodo ribiči, vendar bodo od sedaj naprej “ribiči ljudi” – Bodo ljudje, ki na drug način prinašajo ljudem blagoslov.

Božja beseda nam torej  predstavlja dogodek, ko Jezus pokliče ribiče za svoje sodelavce. Zagledal jih je in jih poklical. Ne reče jim, naj zamenjajo poklic, ampak samo predmet svojega ribolova, kar bo mogoče, če bodo sprejeli njegovo zapoved: »Hodita za menoj, in naredil vaju bom za ribiča ljudi!«

Pripravljenost vseh štirih je takojšnja in odločna. Zanje se začenja novo življenje – življenje tistega, ki se je spreobrnil, ki se je obrnil, in to, čemur se je prej posvečal, pustil za hrbtom, da bi se odprl kraljestvu, ki se je približalo v Jezusu. Spreobrnili so se h kraljestvu, in to pomeni obveznost, da Jezusovo usodo naredijo za svojo: biti morajo ujeti, da bi sami postali ribiči.

Izstopiti iz poznanih življenjskih okoliščin na neko novo življenjsko pot – to so naredili prvi apostoli. Ali lahko vidim v tem veselo sporočilo tudi zame? Ali zaupam, da obstaja nekdo, ki vidi v meni več, kot sam slutim?  Ali vem,da obstaja nekdo,  ki me želi pripeljati v svobodo, neodvisnost in širino? Ali pa se počutim tako ujetega v zunanjih okoliščinah, ki mi dajejo občutek varnosti in domačnosti, da si ne upam narediti koraka iz ujetosti, ki je niti ne opazim? Ob koncu zemeljskega življenja, bo veliko tega, za kar mislimo, da je bistveno za našo osebno dobrobit, ostalo za nami. Nobeni zunanji pogoji in nobeni notranji razlogi ni treba da so ovira, da bi življenje ne oblikovali po Jezusovem zgledu. Dovolj je, da se zavedamo – Bog ve za mojo usodo in me obdarja z več priložnostmi kot se mi sanja, pod predpostavko, da si upam slediti njegovemu klicu. To je dejansko “veselo sporočilo”!

Čas je kratek. Ne vem, če se tega zavedamo. Vsak hip smo izpostavljeni kakšni nevarnosti, zato ne vemo ne ure ne dneva, kdaj se bo naša zemeljska pot končala. In kaj bomo takrat pokazali svojemu Stvarniku in Odrešeniku: prazne roke ali poln nahrbtnik dobrih del? Hvala Bogu, da nam daje še eno priložnost: zdaj je pravi čas, da se spreobrnemo in zaživimo kot novi ljudje.

Jezusov klic tudi od nas zahteva, da smo radikalni. Jezus kliče ljudi, ki so potopljeni v svoja  številna dela in skrbi. Tisti, h katerim se s klicem obrača, že imajo svojo pot in svoje življenje. Ribarijo. Zato pravi, da je pravi njegov učenec tisti, ki je pripravljen vse zapustiti. S tem radikalnim izražanjem hoče Jezus le jasno razložiti, kolikšna je vrednost življenja po evangeliju. Tisti, ki je pripravljen vse zapustiti zaradi Kristusa, bo nagrajen z novim odnosom svobode do življenja, do dela, do imetja, do ljudi, do družine in bo na varni poti v večno življenje.

 

Pripravil: Ervin Mozetič