Ponedeljek, 18. januar: Novosti, ki strašijo

Svetopisemsko gledanje na Boga je novost krščanstva, tista novost, ki se ne bo nikoli postarala. V tem smislu moramo razumeti tudi dve kratki evangeljski prispodobi, v katerih Jezus pravi, da krpe iz novega blaga nihče ne prišije na staro obleko, ker bo nov našiv stari obleki kaj odtrgal in bo nastala še hujša raztrganina. Pa tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, dodaja Jezus, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno; novo vino dajejo v nove mehove.

S prispodobama je Jezus hotel prikazati nasprotje med novim in starim. V prvi Cerkvi je nastal resen problem: spraševali so se, ali so bili kristjani dolžni spolnjevati Mojzesovo postavo in to, kar je učil Jezus, to je, ali morajo slediti staremu in novemu. Priliki sta pomagali do rešitve. Jezus je prišel – kot je sam rekel – starozavezno postavo dopolnit, ne pa odpravit. Toda njegov nauk je tako daleč presegal Mojzesovo postavo, da se ni bilo mogoče več držati starih določil. Mojzesova postava je še zahtevala “zob za zob”, Jezus pa je vabil k mnogo višji moralnosti, po kateri je treba tistemu, ki človeka udari po enem licu, nastaviti še drugo lice, iti z njim miljo več. Stara zaveza govori o ljubezni do rojakov, Jezusov izziv pa je velik korak naprej, saj zahteva: ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Jezus je starozavezni zakon in preroke povzel v dveh zapovedih ljubezni: ljubezni do Boga in do bližnjega. Kristjani so se z izpolnjevanjem tega popolnega zakona ljubezni zavedli, da so izpolnili vse bistveno iz Mojzesove postave. Poudarek obeh prispodob je, da je Jezus prišel gradit, ne pa uničevat. Na žalost pa je bilo njegovo sporočilo nezdružljivo s togimi farizejskimi normami tistega časa.

To pa pomeni izziv tudi za nas, da se lahko še bolj približamo Jezusu. Prosimo ga, da ne bi trmasto vztrajali v zahtevi, da se mora Bog prilagoditi našemu načinu gledanja, kot so to delali farizeji, ampak da bi se vedno pustili voditi Duhu in bili v vseh pogledih svojega življenja odprti Božji volji. Pa tudi, da bi se zavedali, da je za nas vsako naše srečanje z Bogom kakor praznik, ki prinaša veselje, življenje pa razumljeno ko dar. Bodimo prepričani, da je živeti lepo, da nam Bog daje toliko in vedno novih priložnosti, da v njih odkrivamo predvsem kar je lepo, resnično in dobro, kar je milost, ljubezen, sreča … Naj ne gredo te osrečujoče stvari mimo nas, ampak v resnici verujmo, da smo Božji ljubljenci.

Jezus je vedno poln novosti. Preseneča. Ko imamo svoje načrte, gre On širše. In prav je tako. Ker prinaša novo vino in novo obleko. Nov stil. Ki se ga ustrašimo in hitro poskušamo skriti in prilagoditi na vse obstoječe sisteme.

Pa ne gre. On potrebuje nove mehove našega srca in nove obleke našega razuma. Da bi lahko sprejeli to, kar želi on spremeniti. Na boljše. On gre vedno naprej …

Želi si, da bi preobrazili svoje mišljenje in ga ne prilagajali na ta svet. Si upamo?

Si upamo na življenje ne več gledati  kot na čas, poln truda in naporov, poln trpljenja (tako definicijo pogosto prejmemo od starejših generacij), ampak na čas izziva? Čas, ko smo poklicani v središče svojega življenja postaviti Ženina in dopustiti, da je naše življenje lahko tudi svatba? Svatba, na kateri ima glavno besedo Ženin.

In On ve, kaj je resnično dobro. Včasih Besede res ne slišimo in se zdi, da Ženina ni. Da so časi “posta”. Včasih pa besedo dobro slišimo, a jo težko upoštevamo. Ker gre mimo naših predstav.

Kajti Bog nam tako zelo želi dobro, da nam ne privošči odvečnih ovinkov na poti postajanje tega, kar resnično smo. Zato nas prosi, da bi ga poslušali in ne hodili po svoje.

Tu pa je resnično potrebna preobrazba našega uma in srca, ki mislita, da vidita čisto, a pogostokrat ne ločita krpe od novega oblačila.

 

Pripravil: Ervin Mozetič