Torek, 19. januar: Učenci smukajo klasje

Ali se nam ne dogaja, da ob vsej zaposlenosti in ihtavi dejavnosti pozabljamo na bistveno? Naši dnevi so izpolnjeni z neštetimi obveznostmi, naš rokovnik je prepoln in včasih v njem že zmanjkuje prostora, kamor bi vpisali naloge, ki nas še čakajo. Dnevi, tedni, meseci nam minevajo v zasopli naglici. Potem se pa kakšen večer nenadoma zdrznemo in zavemo, da smo ob vsem tem pozabili in zanemarili bistveno. Ugotovimo, da smo si vzeli premalo časa zase, za družino, za tihoto, molitev, predvsem pa za sočloveka, za obisk, na katerega je kdo spet zaman čakal.Takrat se navadno vključi naš samoobrambni mehanizem. Takoj imamo pri roki vsakovrstne izgovore: »Saj nimam časa. Toliko dela je.« Najpogostejše opravičilo! Kolikokrat nam prav pride! A če bi bili res iskreni, bi morali oddati še eno kratko besedico: nimam časa zate. Kajti vsak dan imamo vsi zemljani do sekunde enak odmerek časa: 24 ur. Izgovor »Nimam časa« pomeni torej: Nekdo drug je zame pomembnejši, nekaj drugega sem postavil na prvo mesto. Toliko imam časa za nekoga, kolikor je tisti človek zame vreden.« »Sin človekov je Gospod tudi sobote,« je rekel Jezus. To se pravi: Gospod in  gospodar naših delovnih in prazničnih dni, gospodar našega časa. Nismo si  sami izbrali, kdaj hočemo priti na svet, in tudi čas našega odhoda nam je  neznan. Nekdo drug je gospodar našega časa. V resnici ne potrebujemo več časa, ampak modrosti, da bi vse ure prav izrabili.  Nekaj ur moramo prihraniti za stvari, ki niso ukaz in dolžnost: za tihoto in  zbranost, za igro in razvedrilo, za ljudi ob poti našega življenja, ki potrebujejo  človeka. Vsaka ura je kot košček njive, ki bi jo morali preorati in v brazde  posejati ljubezen, take misli in besede, ki bodo obrodile dober sad.

Bog je vse stvari ustvaril, da bi služile človeku, da bi ga razveseljevale in napolnjevale z veseljem. Ustvaril je žitna polja, ustvaril je soboto … za človeka in ne obratno.

Jezus nam prihaja naproti v naših človeških potrebah. Pokaže se realnega, prizemljenega, stvarnega, preprosto človeškega! Brani in ščiti svoje učence, ko smukajo klasje, kar je bilo v soboto prepovedano.

Jezus nas opominja, naj ne (p)ostajamo sužnji črke, ki ubija, ampak naj bomo služabniki Duha, ki oživlja. Naj si dovolimo biti pristni in človeški. Nenarejeni. Naj si upamo tudi “umazati” na svoji poti s tem, da si dovolimo nekaj novega – tudi, če ob tem padamo…

Papež Frančišek je mladim ponovil: “Raje imam Cerkev, ki se je na tisoče krat ponesrečila, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti”.

To je to. Si upati prekoračiti svoje notranje farizeje, ki nas postavljajo v kalupe in nas delajo zamrznjene kristjane. Obtičane sredi poti. On pa nas vabi naprej, dalje, v nova, prepovedana območja življenja, vsakega na njegovo “prepovedano polje”. Da bi si upali hoditi naprej, gledati širše.

Kajti včasih Beseda spodbuja k temu, kar je za človeška merila nedovoljeno, nerazumljeno, predvsem pa nepričakovano.

Si upamo še nadaljevati v to smer? Kajti farizeji vedno gledajo in ocenjujejo …enkrat od zunaj, drugič pa kar znotraj tebe.

 

Pripravil: Ervin Mozetič