Četrtek, 1. april: Veliki četrtek

Sprašujem se, kaj je dvorana zadnje večerje. Vedno jo imam pred očmi, še posebno zato, ker sem lani v mesecu novembru  bil v tej dvorani zadnje večerje v sveti deželi. In razmišljam! Tu se je rodila Cerkev in rodila se je ‘v izhodu’. Od tu se je odpravila, s prelomljenim kruhom v rokah, Jezusovimi ranami v očeh in Duhom ljubezni v srcu. Vstali Jezus, poslan od Očeta, je v dvorani zadnje večerje apostolom dal svojega Duha in s to močjo jih je poslal prenovit obličje zemlje. Izstopiti, odpraviti se, ne pomeni, pozabiti. Cerkev v izhodu varuje spomin na to, kar se je tu zgodilo; Duh Tolažnik jo spominja na vsako besedo, vsako gesto in ji razodeva smisel.

Dvorana zadnje večerje nas spominja na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled za njegove učence. Umivati noge drug drugemu pomeni, zbrati se, sprejeti se, ljubiti se, služiti si od blizu. Pomeni služiti revnemu, bolnemu, izključenemu. Dvorana zadnje večerje nas z evharistijo spominja na žrtev. Pri vsakem evharističnem slavju se Jezus daruje Očetu za nas, da bi se tudi mi lahko združili z Njim, darovali Bogu svoje življenje, delo, veselje in bolečine. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo. Gospod nas imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa. Dvorana zadnje večerje nas spominja na Učiteljevo slovo in obljubo, da se bo ponovno vrnil k učencem. A dvorana zadnje večerje prav tako spominja na ozkosrčnost, radovednost, izdajstvo. Kdo je tisti, ki izdaja? Lahko je vsak med nami, niso samo in vedno drugi. Soba zadnje večerje nas spominja na delitev z drugimi, bratstvo, ubranost, mir med nami. Koliko ljubezni, koliko dobrega je privrelo iz sobe zadnje večerje! Koliko ljubezni je prišlo od tu. Spomnimo se na vse svetnike, ki so zajemali od tukaj: Velika reka svetosti Cerkve vedno izvira tu, vedno znova, iz Kristusovega srca, iz evharistije, iz Svetega Duha.

Jezus je bil z učenci pri večerji, pri zadnji večerji, pravi evangelij. ‘Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde od tega sveta k Očetu. Vedel je, da je bil izdan, in da ga bo Juda to isto noč izročil. ‘In ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.’

Da Bog tako ljubi! Do konca. In da življenje za vsakega od nas, in se s tem ‘hvali’ ter to hoče, saj On ima to ljubezen: ‘Ljubiti do konca.’ To pa ni lahko, saj smo vsi mi grešniki, vsi imamo meje, hibe, mnogo stvari in tudi, vsi znamo ljubiti, vendar pa nismo kakor Bog, ki ljubi, ne da bi gledal na posledice, vse do konca. In dal je zgled, da bi to pokazal On, ki je bil ‘šef’, ki je bil Bog, s tem, da je svojim učencem umil noge. To, umivati noge, je bila takrat navada, ki so jo opravili malo pred kosilom ali večerjo, saj so ljudje, takrat ni bilo asfalta, hodili po prahu. Zato je bilo eno od dejanj sprejema osebe v hišo in dati ji jesti. Toda to so počeli sužnji, tisti, ki so bili zasužnjeni. Jezus pa to obrne na glavo in to stori On. Toda Simon ni hotel, da bi mu to storil. A Jezus mu je razložil, da je tako, da je On prišel na svet, da bi služil, da bi nam služil, da bi postal suženj za nas in je dal življenje za nas ter tako ljubil vse do konca.

Tukaj je obrnjeno na glavo. Tisti, ki se zdi, da je največji, mora opraviti delo sužnja, toda z namenom, da seje ljubezen. Da bi sejali ljubezen med nami, vam danes ne rečem, da greste in umijete noge drug drugemu, bila bi šala. To je namreč simbol, podoba, zato vam pravim, če lahko pomagate ali opravite kakšno uslugo storite to. Kajti to je ljubezen, to je kot umiti noge in biti služabniki drugih. Nekoč so se namreč učenci prepirali, kdo med njimi je največji, najbolj pomemben. In Jezus jim je rekel: ‘Tisti, ki želi biti pomemben, mora postati majhen in služabnik vseh.’ In to, kar je storil On, počne Bog z nami. Streže nam, je služabnik. Vsem nam, vsem nam revežem. On je velik, On je dober. On nas ima rad take, kot smo. Zaradi tega med tem obredom mislimo na Boga, na Jezusa. To ni folklorističen obred, ampak gesta, ki nas spomni na to, kar nam je dal Jezus. Po tem je vzel kruh in nam dal Svoje Telo. Vzel je vino in nam dal Svojo Kri. In taka je ljubezen Boga. Danes mislimo samo na Božjo ljubezen.

S tem, da je apostolom umil noge, je Jezus hotel pokazati svetu način Božjega delovanja do nas. Želel je dati zgled za svojo novo zapoved (glej Jn 13,34), da se naj ljubimo med seboj, kakor nas je ljubil on, ki je dal življenje za nas.

Ljubezen je torej konkretno služenje drugim. Ljubezen niso besede, so dejanja in služenje; ponižno služenje, storjeno v tišini in skritosti. Prav tako se izraža v delitvi materialnih dobrin, da ne bi nihče bil v stiski. Delitev in predanost tistim, ki so v stiski, je življenjski slog, ki ga kot pot pristne človeškosti Bog predlaga tudi mnogim nekristjanom.

Ko je Jezus umil noge učencem in jim rekel, naj tudi sami delajo tako, nas je povabil, naj priznamo svoje pomanjkljivosti in molimo drug za drugega, da bi znali iz srca odpustiti. Sveti škof Avguštin je rekel: ‘Ne zaničuj kristjana, ko dela, kar je delal Kristus. Kadar se telo pripogne k bratovim nogam, se tudi v srcu prižge občutje ponižnosti, ali pa se poveča, če je že obstajalo. Odpuščajmo si žalitve in molimo zaradi svojih krivd. Tako si bomo na nek način od blizu umivali noge.

Ljubezen in služenje, pomagati drugim, služiti drugim. Veliko ljudi živi na ta način, da služi drugim. Ljubezen je ravno to, da pozabiš nase in misliš na druge. Zato ljubi tudi ti do konca!

 

Pripravil: Ervin Mozetič