Papeževo video sporočilo za 49.-50. nacionalni teden posvečenega življenja

Papež Frančišek je poslal video sporočilo za začetek 49. – 50. tedna posvečenega življenja, ki poteka od 17. do 22. maja v Španiji.

Dragi bratje in sestre, ki se udeležujete tega 50. (ali 49. – 50., ker ga lani ni bilo mogoče pripraviti) tedna posvečenega življenja, ki se je začel, ko je zdajšnji kardinal Acqilino Bocos Merino, z revijo »Vita Religiosa«, začel premikati stvari.

Rad bi se javno zahvalil  don Aquilinu, duhovniku, redovniku, ki nikoli ni nehal biti redovnik in duhovnik, in ki tako vedno služi Cerkvi. Rad bi se zahvalil za to nenehno sejanje nemira zaradi razumevanja bogastva redovnega življenja in njegove rodovitnosti. Ne le razumeti, ampak živeti ga. Ne samo teorija, ne, praksa. Vsekakor pa  kateheza, da bi ga bolje živeli. Zato se javno zahvaljujem kardinalu Aquilinu za vse to.

Gledam program. Tukaj ga imam, vidim, da so ljudje, ki imajo veliko izkušenj z redovnim življenjem, in univerzalno izkušnjo, in izkušnjo meje. Na primer predsednica CLAR-a s. Liliana: meja v Latinski Ameriki, ki se je tolikokrat pojavila na sinodi za Amazonijo; ali kardinal Cristóbal iz Rabata: meja z islamskim svetom. In toliko drugih sodelujočih pod vsemi vidiki.

Všeč mi je sporočilo, sedaj prvič vidim program. Želim vam reči, da sem vam blizu pri izvedbi tega 49. – 50., bolj 50. nacionalnega tedna za ustanove posvečenega življenja.  Posvečeno življenje se razume na poti, kakor vedno. Razume se z vsakodnevnim posvečevanjem. Razume se v dialogu z resničnostjo. Ko posvečeno življenje izgubi to resničnost dialoga z resničnostjo in premišljevanja o tem, kar se dogaja, začne postajati nerodovitno.

Sprašujem se o nerodovitnosti nekaterih ustanov posvečenega življenja, videti razloge, na splošno je v pomanjkanju dialoga in prizadevanja s stvarnostjo. Ne opuščajte tega, posvečeno življenje je vedno dialog z resničnostjo. Kdo bo dejal: »Ja, sedaj pa ta moderna oblika« … Ne! Pomislimo na sv. Terezijo. Sv. Terezija je videla resničnost in se odločila za reformo in šla naprej. Potem, na poti, so bile skušnjave, da bi to reformo spremenila v zaprtost, vedno so. Vendar je reforma vedno pot, je pot v stiku z resničnostjo in obzorjem v luči utemeljitvene karizme. Ti dnevi, ta srečanja, ti tedni posvečenega življenja so pomagali izgubiti strah.

Žalostno je tudi videti, kako so nekatere ustanove, da bi iskale določeno varnost, da bi se lahko obvladovale, zapadle v ideologije katerekoli usmeritve, leve, desne, središčne, katerekoli usmeritve. Kadar neka ustanova svojo karizmo preoblikuje v ideologijo, izgubi svojo identiteto, izgubi svojo rodovitnost. Utemeljitveno karizmo ohranjati živo pomeni ohranjati jo na poti in v rasti, v dialogu s tem, kar nam Sveti Duh govori v zgodovini časov, na krajih, v različnih obdobjih, v različnih situacijah. To predpostavlja razločevanje in predpostavlja molitev. Utemeljitvene karizme ni mogoče ohraniti brez apostolskega poguma, oziroma brez poti, brez razločevanja in brez molitve. In to skušate storiti s tem tednom. Ne gre za to, da bi se zbrali in igrali na kitaro ter govorili, »kako lepo je posvečeno življenje«, ne, – seveda, občasno igrajte na kitaro, ker je dobro peti, dobro dene, kot pravi sv. Avguštin, »poj in hodi«, dobro dene -, ampak da bi skupaj poskušali, da se ne bi izgubili v formalizmih, v ideologijah, v strahovih, v dialogih s samim seboj in ne s Svetim Duhom.

Ne bojte se omejitev! Ne bojte se meja! Ne bojte se obrobij! Kajti tam vam bo govoril Duh. Postavite se v »domet Svetega Duha«. In ti tedni bodo pomagali, zagotovo, postaviti se »v domet«.

Naj vas Bog blagoslovi, naj vas Marija varuje. In če vam ostane »malce« časa, molite zame. Hvala.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B