V odkrivanju Svetega Duha

Ko Avguštin govori o Sveti Trojici, o odnosu med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, jih poimenuje Ljubitelj, Ljubljeni in Ljubezen. Oče tako ljubi Sina in Sin tako ljubi Očeta, da je sad in hkrati vez tega odnosa Sveti Duh, tretja oseba Svete Trojice in ta način bivanja v darujoči ljubezni je bistvo Boga. Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina kot Ljubezen, ki v sebi poosebi njun odnos. Bulgakov razmišlja, da je v Kristusovi izjavi: Oče je z menoj (Jn 16,32), Sveti Duh, vez ljubezni, predstavljen s prêdlogom z, On je živa in osebna vez. Ker ljubezen nikoli ne zapusti src tistih, ki jih ljubi, četudi se njeno delovanje občuti tudi navzven, se v Svetem pismu Sveti Duh nikoli ne pojavi zunaj Očeta ali Sina, ampak vedno v njima. Zato je najbolj ponižna oseba v Sveti Trojici, saj ne razodeva sebe, ampak je razodetje Očeta in Sina, razodetje Božjega delovanja, zato tudi nam pogosto najbolj zakrita, najbolj skrivnostna oseba Troedinega Boga, četudi nam je hkrati najbolj blizu.

Sveti Duh je torej Gospod občestva (prim. 2 Kor 13,13), koinonije. Ko Sveti Duh deluje, pravi Zizioulas, ne ustvarja dobrih posameznih kristjanov, svetih posameznikov, ampak sproži dogodek občestva, ki vsako stvar, ki se je Duh dotakne, uvede v odnos. Kjerkoli deluje, presega individualnost, povezuje, pooseblja. Kajti človek je oseba, kadar je v odnosu, tam uresničuje svojo temeljno poklicanost, da bi živel po podobnosti Boga, ki je Trojica, občestvo. Sveti Duh je torej tisti, ki nas pri krstu vcepi v Kristusa, v katerem postanemo Božji otroci, ki lahko svojega Boga kličejo: Oče naš, ki si v nebesih …

 

---

Vir: Facebook Atelje za liturgijo in liturgično glasbo

Foto: Igor Dolinšek

Obj.: M. B.