»Gospod, reši nas!«: Tako krik postane molitev

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Med današnjim bogoslužjem beremo dogodek o Jezusovi pomiritvi viharja«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 12. nedeljo med letom.

Barko, s katero so učenci prečkali jezero, so zajeli vihar ter valovi in oni so se bali, da se bodo potopili. Jezus je z njimi na barki in na krmi na blazini spi. Učenci, polni strahu, so začeli vpiti: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (v. 38).

Tudi mi smo večkrat, ko so nas zajele preizkušnje življenja, vpili h Gospodu: »Zakaj si zavit v molk in ne storiš ničesar zame?« Še zlasti, ko se nam zdi, da se potapljamo, ker je ljubezen ali projekt, v katerega smo polagali veliko upanje, izpuhtel; ali pa, ko se borimo z vztrajnimi valovi tesnobe; ali pa, ko so se utapljamo v problemih ali smo izgubljeni brez smeri ali pristanišča sredi morja življenja. Ali še, v trenutkih, ko so pošle moči, da bi šli naprej, ker ni službe ali pa nas zaradi nepričakovane diagnoze prevzema strah glede našega zdravja ali pa zdravja drage osebe. Številni trenutki so, v katerih se počutimo sredi nevihte, čutimo, da je konec z nami.

V takšnih in mnogih drugih situacijah čutimo, da nas duši strah in kot učenci tvegamo, da izgubimo izpred oči to, kar je najpomembnejše.  Jezus je pravzaprav na barki,  in čeprav spi, se tudi njemu dogaja vse tisto, kar se njegovim. Njegov spanec, čeprav nas po eni strani preseneča, nas po drugi postavlja na preizkušnjo. Gospod je tam, je navzoč. Gospod namreč čaka, če lahko tako rečemo, da ga bomo mi vključili, ga poklicali in postavili v središče vsega tega, kar živimo. Njegov spanec izziva nas, da se zbudimo. Kajti za to, da smo Jezusovi učenci, ne zadostuje verovati, da Bog je, da obstaja, ampak pomeni, da se vključimo v dogajanje z Njim, saj moramo povzdigniti  glas proti Njemu. Poslušajte to: »Potrebno je kričati k Njemu.« Molitev je večkrat krik: »Gospod, reši me!« V programu Po njegovi podobi sem danes na dan beguncev videl številne, ki prihajajo z ladjami in v trenutku pred utopitvijo, vpijejo: »Reši nas«. Tudi v našem življenju se dogaja isto: »Gospod, reši nas!« In tako krik postane molitev.

Danes se lahko vprašamo, kateri so vetrovi, ki se zaganjajo v moje življenje, kateri valovi ovirajo mojo plovbo in postavljajo v nevarnost moje duhovno življenje, življenje moje družine, moje duševno življenje? Vse to povejmo Jezusu, vse mu pripovedujmo. On si to želi, hoče, da se ga oklenemo in najdemo zavetje pred izrojenimi valovi življenja.

Evangelij pripoveduje, da so se učenci približali Jezusu, ga zbudili in z njim govorili (prim. v. 38). Poglejte, začetek naše vere je priznanje, da sami ne moremo plavati na površju in zato potrebujemo Jezusa kot pomorščaki zvezde, da bi našli smer. Vera se začne pri verovanju, da nismo samozadostni in da začutimo, da potrebujemo Boga. Ko premagamo skušnjavo, da bi se zaprli vase, ko prerastemo lažno religioznost, s katero nočemo nadlegovati Boga, ko začnemo vpiti proti Njemu, bo On lahko v nas storil čudovite stvari. Krotka in nenavadna moč molitve je, ki dela čudeže.

Jezus, ki so ga učenci zaprosili, pomiri veter in valove ter jim zastavi vprašanje, ki se tiče tudi nas: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (v. 40). Učenci so se pustili ujeti strahu, ker so zrli v valove, namesto, da bi gledali Jezusa. Strah nas vodi do tega, da gledamo težave, probleme, težke probleme in ne gledamo Gospoda, ki večkrat spi. Tudi glede nas je tako. Kolikokrat smo zazrti v probleme, namesto, da bi šli h Gospodu in vrgli vanj svoje skrbi. Kolikokrat pustimo Gospoda v kotu, na dnu čolna življenja in ga zbudimo samo, ko ga potrebujemo. Danes prosimo za milost vere, ki se ne utrudi iskati Gospoda ter trkati na vrata njegovega Srca.

Devica Marija, ki v svojem življenju nisi nikoli prenehala zaupati v Boga, prebudi v nas življenjsko potrebo po vsakodnevnem zaupanju Vanj.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.