Nedelja, 4. julij: 14. nedelja med letom
‘Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.’ Te besede je Jezus namenil prebivalcem Nazareta, svojim rojakom. Med njimi ni mogel narediti nobenega čudeža, ker niso imeli vere. Prebivalci Nazareta Jezusa niso sprejeli, ker so bili tako zelo gotovi v svojo vero, v svoje izpolnjevanje zapovedi, da niso čutili potrebe po zveličanju.
To je drama izpolnjevanja zapovedi brez vere: ‘Jaz se bom zveličal sam, ker grem vsako soboto v sinagogo, se poskušam pokoravati zapovedim!’ A Jezus nam govori: ‘Glej, če nisi potisnjen na rob, če se ne počutiš na obrobju, ne boš zveličan.’ Ponižnost, pot ponižnosti je: počutiti se tako odrinjeni, da potrebujemo Gospodovo zveličanje. Le On rešuje, ne naše izpolnjevanje zapovedi.
To prebivalcem Nazareta ni bilo všeč, zato so se razjezili in hoteli Jezusa celo ubiti. Današnje sporočilo je: če želimo bili zveličani, moramo izbrati pot ponižnosti.
Marija v svoji himni ne reče, da je zadovoljna, ker se je Bog ozrl na njeno devištvo, njeno dobroto in njeno milino, mnoge kreposti, ki jih je imela. Ne. Pač pa, ker se je Bog ozrl na ponižnost svoje dekle, na njeno majhnost. To je tisto, kar gleda Gospod. In moramo se naučiti te modrosti odrinjenosti na rob, da bi nas Gospod tako našel. Ne bo nas našel sredi naših gotovosti, ne. Tja Gospod ne pride. Našel nas bo v odrinjenosti, v naših grehih, v naših napakah, v naših potrebah, da bi bili duhovno ozdravljeni, da bi bili zveličani. Tam nas bo Gospod našel.
Krščanska ponižnost ne pomeni, reči: ‘Jaz ne služim ničemur.’ V tem se lahko skriva nadutost. Krščanska ponižnost pomeni povedati resnico: ‘Sem grešnik.’ To je naša resnica. Obstaja pa še ena resnica, ta je, da nas Bog rešuje. A rešuje nas tam, kjer smo odrinjeni, ne v naši gotovosti. Prosimo za milost, da bi imeli to modrost, kako biti potisnjeni na rob; milost ponižnosti, da bi prejeli Gospodovo zveličanje.
Še sem se ukvarjal s trditvijo, ki jo je izrekel Jezus: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« Zakaj domačini tako težko sprejmejo Jezusa kot preroka, kot božjega sina? Kaj jih pri tem najbolj ovira? Ovira jih splošno sprejeta ugotovitev, da je Jezus Jožefov sin, da je sin čisto običajne žene Marije in navadnega tesarja Jožefa. Po človeški logiki iz te družine ne more priti kaj več kot to, kar vidijo v starših.
V teh človeških predstavah in v tej tako človeški logiki pozabljamo, da Bog vedno preseneča. Spomnimo se, kako je Bog reševal Izraelce na najbolj nenavadne načine. Jakobov sin Jožef, ki je bil prodan karavani trgovcev v Egipt, je bil nazadnje rešitelj Izraelskega ljudstva, ki mu je grozil propad zaradi hude lakote. Spomnimo se, da kako je Bog iz judovskega dečka Mojzesa, ki ga je mati položila v pleteno košaro in spustila po reki Nil, naredil osvoboditelja izkoriščanega ljudstva. Mož, ki ga je v rejništvo vzela faraonova žena, je postal voditelj Izraelskega naroda. Davida, preprostega pastirja, je Samuel izbral in mazilil za kralja, ki je pojem kraljevske moči in modrosti. Bog vedno preseneča!
Kljub temu, da je Bog vso starozavezno zgodovino gradil na presenečenjih, se judovsko ljudstvo ni ničesar naučilo. Hoče imeti preroka po svojih predstavah in po svojem okusu. Ne prenese presenečenja. A Bog ne neha presenečati. Za božjo mater je izbral preprosto kmečko dekle, odrešenik se je rodil v jaslih in živel kot tesarjev sin. Isti Bog, ki vedno preseneča, je za svoje oznanjevalce izbral preproste ribiče. Iz preganjalca Savla je naredil največjega misijonarja – Pavla. Tako Bog vedno znova preseneča! Hoja za njim je mogoča le, če se naučimo brati znamenja in jim slediti! Mogoča je le, če se poslovimo od svojih predstav in kalupov. Bog jih ne potrebuje in jih vedno presega, da bi bili polni življenja in svobode.
Da bi zmogli to naporno pot iskanja in srečevanja nam pošilja Svetega Duha. Brez njega ne znamo ne moliti, ne prositi, ne brati njegovih znamenj. Svetega Duha potrebujemo, če hočemo razumeti življenje, odnose, ljudi in dogodke okrog nas.
Prosimo danes Gospoda, da bi zmogli biti vedno odprti za njegova presenečenja. Prosimo ga, naj nam da svojega Duha, da ga bomo prepoznali v najbližjih in srečali v njih Njegovo preroško besedo. Prosimo ga, naj nam pomaga Njegovo besedo tudi uresničiti.
Ko je Jezus nastopil v shodnici v domačem kraju, mu domačini niso zaupali. Zaupati ali ne zaupati Bogu, verovati ali ne, je tudi danes vprašanje za vsakega od nas. Vedno je dovolj razlogov za nezaupanje in dovolj razlogov za zaupanje. Odločitev je naša! Danes bi vas rad spodbudil k resnični odločitvi za Boga. Svetniki so nam zgled resnične odločitve za Boga, ki se potem odraža v življenju.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash