Nedelja, 11. julij: 15. nedelja med letom

Že v teh besedah je pomembna novica, »začel jih je pošiljati«. To je začetek poslanstva apostolov. Dotlej je bil le on – Jezus sam, ki je oznanjal Božje kraljestvo. Učenci so hodili za njim, ga poslušali, se učili, to je bilo neke vrste uvajanje. Zdaj pa so poslani. Od poklicanosti preide k poslanstvu.

Komu je namenjeno Jezusovo povabilo »Pojdite«? Običajno mislimo: apostolom in danes njihovim naslednikom: papežu, škofom, duhovnikom. Stvar se tiče njih, mislijo mnogi, ne pa nas ubogih vernikov. Toda prav to je usodna napaka. Gotovo še kako drži, da v prvi vrsti pošilja apostole, ki jim zaupa nalogo uradnih in pooblaščenih prič. Toda ne le njih. Oni morajo biti voditelji, drugih, v skupnem poslanstvu. Če bi razmišljali drugače, bi to pomenilo, da bi se lahko podali v vojno brez vojakov, samo z generali in drugimi častniki; ali pa da je mogoče osnovati nogometno ekipo samo s trenerjem in sodnikom.

Zdi se mi, da slišim odziv ljudi, ki so zaznali besede, da morajo postati Jezusovi oznanjevalci in pričevalci: »Toda kako, ali ni dovolj, da si vzamemo čas za poslušanje evangelija in pridemo občasno v cerkev? Zdaj pa pričakujete od nas, da postanemo še oznanjevalci? Ali vi, duhovniki, sploh veste, kaj pomeni imeti družino, hoditi v službo in se vsak dan boriti za preživetje?« Toda postati oznanjevalci ni še ena dolžnost več v življenju; to je veselje, je moč, ki nam pomaga pozabiti vse težave in nam jih pomaga bolje prenašati.

Verniki so atomska energija krščanstva. Vernik, ki ga je osvojil evangelij in se je /spreobrnil, lahko »okuži« dva druga, ta dva naslednje štiri, in ker vernikov ni le nekaj deset tisoč, kot je duhovnikov, ampak na stotine milijonov, lahko oni resnično odigrajo odločilno vlogo pri širjenju blagodejne luči evangelija v svetu.

Neki laik, družinski oče iz Združenih držav Amerike, poleg svojega poklicnega dela opravlja tudi intenzivno evangelizacijo. Ta človek je poln humorja in evangelizira s salvami smeha, kakor znajo samo Američani. Ko gre v nov kraj, začne zelo resno: »Dva tisoč petsto škofov, zbranih v Vatikanu, me je prosilo, da pridem in vam oznanjam evangelij.« Ljudje seveda postanejo radovedni. On nato razloži, da je z omembo dva tisoč petsto škofov mislil na tiste, ki so se udeležili drugega vatikanskega cerkvenega zbora in napisali Odlok o laiškem apostolatu, v katerem spodbujajo slehernega kristjana laika, da sodeluje pri poslanstvu evangelizacije Cerkve. Še kako je imel prav, ko je rekel: »me je prosilo«. Te besede niso bile rečene v prazno, vsem in nikomur; osebno so naslovljene na vsakega katoliškega laika.

Zdaj pa je čas, da rečemo kakšno besedo tudi o tem, kako oznanjati. Evangelij nameni eno samo besedo, da pove, »kaj« so apostoli, ki jih Jezus pošilja, ljudem pridigali ( »spreobrnjenje« ), na dolgo pa opisuje, »kako« naj pridigajo. Ne vztraja toliko pri tem, kaj je potrebno reči, kot pri tem, »kakšen je treba biti«, da bi oznanjali Kristusa. Glede tega je pomemben nauk že v samem dejstvu, da jih Jezus vedno pošilja po dva in dva. Zakaj jih pošilja po dva in dva? Po dva in dva jih pošilja – tako je razlagal Gregor Veliki – da bi vcepil ljubezen, kajti če ni vsaj dveh, ne more biti ljubezni. Prvo pričevanje za Jezusa, ki ga je treba dajati, je pričevanje medsebojne ljubezni: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen«.

Predstavljajmo si dva kristjana, ki delata skupaj v politiki, na delovnem mestu ali pa v najrazličnejših življenjskih okoliščinah. Kristusa in njegovega evangelija ne moreta niti omeniti. Če pa se spoštujeta, se podpirata in razodevata medsebojno ljubezen ter živita »v edinosti«, je to že njuno čudovito pričevanje za Kristusa. V času preganjanj prvi kristjani niso mogli javno oznanjati Kristusa, toda pisatelj iz tistega časa poroča, da je na pogane naredila globok vtis njihova medsebojna ljubezen in so zato med seboj začudeni govorili: »Poglejte, kako se ljubijo!«

To velja predvsem za starše. Potem ko ne morejo narediti ničesar več, da bi pomagali verovati svojim otrokom, storijo že zelo veliko, če bodo otroci, ki jih bodo opazovali, lahko med seboj govorili: »Glejte, kako se oče in mama ljubita.« »Ljubezen je od Boga«, pravi Sveto pismo  in to razloži, zakaj se vedno, kjer je vsaj malo resnične ljubezni, oznanja Bog.

Tisti Američan, o katerem sem vam pripovedoval, je imel hude težave v odnosu do enega izmed svojih otrok. Šest let sta z ženo molila zanj in ga imela iskreno rada, po možnosti še bolj kot druge. Potem je nekoč za praznik oče od svojih otrok prejel v dar novo Sveto pismo. Ko ga je odprl, je našel na prvi strani stavek tistega, takrat že triindvajsetletnega sina: »Oče, hvala, kajti s svojo ljubeznijo si tudi meni odkril Božje kraljestvo.«

Ko je to mogoče, se mora temu molčečemu pričevanju ljubezni pridružiti tudi jasno pričevanje besed. Sv. Peter je v pismu prvim kristjanom naročal:»Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem«.

Prva in najbolj razširjena oblika oznanjevanja je prav v tem: razlagati vsakomur, ki nas prosi ali pa je pripravljen prisluhniti, zakaj upamo v Kristusa, kdo je za nas Jezus, kako to, da smo se »spreobrnili« in verujemo. Besede »s krotkostjo in strahospoštovanjem« izključujejo pretirano vztrajanje, vsiljivost, pomanjkanje spoštovanja verskega prepričanja (vse tisto, kar je tako nadležno pri članih nekaterih sekt, ki hodijo od vrat do vrat ali ustavljajo ljudi na cesti); ne izključujejo pa poguma in iznajdljivosti.

Ob koncu spregovorimo tudi o tem, kje oznanjati: kaj so danes za laike »vasi in mesta«, kamor jih pošilja Jezus. Za nekatere so lahko te vasi oddaljeni kraji; za večino pa so »vasi in mesta« zelo blizu. To je delovno mesto, prijatelji, njihovo družinsko okolje.

Zadnja kitica neke črnske duhovne pesmi pravi nekaj, kar bi nam lahko pomagalo skleniti vse to naše razmišljanje: »Če ne znaš pridigati kakor Peter, če ne znaš pridigati kakor Pavel, pojdi domov in reci svojim sosedom: ‘Jezus je umrl za vse!’«

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash