Sreda, 14. julij: Slavim te oče, da si se razodel malim

Zakaj se Jezus postavlja v družbo malih, otrok?

1. Otroci so opomin, da smo odvisni in potrebni ljubezni

Otroci nas najprej opominjajo, da smo bili v zgodnjih letih življenja vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. Kako zanimivo, da Bog nima težav, kako biti razumljiv otrokom, otroci pa nimajo težav z razumevanjem Boga. Ni naključje, da najdemo v evangelijih več Jezusovih zelo lepih in močnih besed o »malih«. Izraz »mali« označuje vse osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, in to so še posebej otroci.

Zato so otroci sami po sebi bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, saj nas neprestano opozarjajo na pogoj, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo: da se nimamo za samozadostne, ampak za potrebne pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi smo namreč potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja!

2. Otroci nas opominjajo, da smo vsi sinovi in hčere

Poleg tega nas otroci opominjajo še na nekaj lepega. Opominjajo nas, da smo vedno sinovi in hčere. Tudi ko odrastemo ali se postaramo, tudi če postanemo starši, če zasedemo odgovorno mesto, imamo pod vsem tem identiteto otroka. Vsi smo sinovi in hčere.

To nas vedno spomni tudi na dejstvo, da si življenja nismo dali sami, ampak da smo ga prejeli. Velik dar življenja je prvi dar, ki smo ga prejeli. Včasih se nam zgodi, da na to pozabimo, in živimo, kot da smo sami gospodarji svojega življenja, v resnici pa smo popolnoma odvisni. V resnici je razlog za veliko veselje spoznanje, da v vsakem življenjskem obdobju, v vsaki situaciji, v vsakem družbenem položaju smo in ostajamo sinovi in hčere.

3. Otroci imajo čist pogled, ki ne pozna dvoličnosti

Otrok spontano zaupa očetu in mami, spontano zaupa Bogu, Jezusu in Materi Mariji. Hkrati je njegov notranji pogled čist, ni še onesnažen z zlobo, dvoličnostjo, življenjsko »navlako«, ki zakrkne srce.

Otroci niso diplomatski, naravnost povedo, kaj čutijo in vidijo.

4. Otroci so zmožni prejemati in dajati nežnost

Poleg tega so otroci v svoji notranji preprostosti zmožni sprejemati in dajati nežnost. Nežnost pomeni imeti »meseno srce« in ne »kamnitega srca«, kot pravi Sveto pismo (prim. Ez 36,26).

5. Otroci nas učijo spontanega smeha in joka

Otroci so sposobni smeha in joka. Otroci so takšni, smejejo se in jočejo. To sta dve stvari, ki si ju odrasli pogosto ne dovolimo več, ki ju nismo več zmožni …

Naš nasmeh pogosto postane navidezen in brez življenja, včasih postane celo umeten ali klovnovski. Otroci pa se smejejo in jočejo spontano. To je zmeraj odvisno od srca, naše srce pa se pogosto zapre ter ni več sposobno smeha in joka.

Otroci nas torej lahko ponovno naučijo smeha in joka. Sami pa se moramo vprašati: Se smejim spontano, iskreno, z ljubeznijo ali je moj nasmeh umeten? Še vedno jočem ali nisem več sposoben jokati? Dve zelo človeški vprašanji, pri katerih se lahko učimo od otrok.

Otroci prinašajo življenje, veselje, upanje in tudi nevšečnosti. Življenje je pač takšno. Zagotovo prinašajo tudi skrbi in včasih veliko težav. A boljša je družba s takšnimi skrbmi in težavami, kot žalostna in siva družba, ki je ostala brez otrok!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash